Po osvojitvi naslova Slovenke leta 2008 se je do tedaj mirno, z vsakdanjimi obveznostmi zapolnjeno življenje pesnice Neže Maurer precej spremenilo. Njeni dnevi so bili kar nenadoma prepredeni z intervjuji, nastopi v oddajah in obiski knjižnic, saj je v tistem času izšla tudi njena pesniška zbirka Na tvojo kožo pišem svoje verze. »To je bilo zelo dragoceno obdobje mojega življenja,« je veselo dejala, ko sva v njeni topli dnevni sobi v sedmem nadstropju stolpnice v Škofji Loki srkali topel čaj in opazovali lenobno naletavanje snežink. »Zasnežena pokrajina ponuja ogromno prekrasnih prizorov. To je nekaj povsem drugega kot sivina in megla preteklih dni, s katerima se nikakor ne morem sprijazniti. V takih dneh se mi zdi, kot da sem zaprta v neki vesoljski kapsuli, ki mi pobira duševne moči,« je dejala. Takrat večino dneva po navadi počiva, ponoči pa dolgo bedi in ustvarja. Ker je v takih dneh ne vleče ven, se lahko umiri ter posveti razmišljanju. »Obljubila sem, da bom nekaj napisala, in zdaj mi to ne da miru. Skušam se vživeti v razmere, ki so precej drugačne od mojih. Ko mi bo to uspelo, še malo manjka, bo pisanje steklo.« Sicer pa jo lepa, bleščeča se jutra ali takšen sneženi dan, kakršen je bil, ko smo jo obiskali, kar dvignejo! »Včeraj sem šla na dolg sprehod s prijateljico.« Sneg ima izredno rada. Včasih je celo tekla na smučeh. »Ko sem učila v Črnem Vrhu nad Idrijo, je nekoč zapadlo več kot dva metra snega. Šola je bila šest tednov zaprta, elektrike ni bilo, telefon ni delal, tako rekoč smo bili odrezani od sveta. Pa sem si sposodila smučke in čas takrat izkoristila za dolge sprehode v naravi.«
Kino in knjige
Dolgi zimski dnevi so idealni tudi za obisk škofjeloškega kina, kjer je pogosta gostja, še posebno če so na sporedu filmi z znanstvenofantastično vsebino. Nazadnje jo je navdušil film 2012 – o koncu sveta. Someščani pa jo redno videvajo tudi v knjižnici; tam prelista revije in si sposodi kup knjig. »Sredi sivine in krize, o kateri poslušam vsak dan, ne morem brati resnih kritičnih del, kakšnih vedrih in norčavih pa tudi ne, ker se mi zdijo narejene. Tako da berem samo še znanstveno fantastiko.« Knjige, knjige, kamor človek pogleda v njeni dnevni sobi, pa telefon in radio. Kje pa je televizija? »Odpovedala sem se ji zaradi oči. Nekoč sem skoraj oslepela.« Ko je še delala kot novinarka, je pred več kot tridesetimi leti odpotovala na Mont Blanc. »Tako prekrasen dan je bil, da sem si snela sončna očala, si jih potem pozabila natakniti nazaj in si poškodovala oči.« Polletna bolniška jo je spravljala v obup. Njene oči niso prenašale svetlobe, večino časa je preživela v temi, ni mogla ne pisati ne brati. Ko se je stanje začelo izboljševati, so ji odsvetovali gledanje televizije in še tisti dan jo je zapakirala ter odnesla iz stanovanja. »V naslednjih letih so se mi oči tako popravile, da bi televizijo danes pravzaprav že lahko gledala, a ker sem bolj počasna, se mi zdi, da bi mi potem zmanjkalo časa živeti. Toliko stvari bi me zanimalo, časa mi pa že tako vedno zmanjkuje. Dnevi so prekratki za vse, kar bi želela storiti.«
Dragoceno obdobje
Njeno umirjeno življenje se je z naslovom Slovenke leta v preteklem letu precej spremenilo. »Izjemno počaščena in srečna sem bila, ko sem postala Slovenka leta. Dobila sem ogromno čestitk. Vsi so mi rekli, da sem si takšno priznanje res zaslužila. Presenečena sem bila, da toliko ljudi tako misli,« je bila skromna. »Neprecenljivo je, koliko dobre reklame je Jana naredila ne samo zame osebno, temveč tudi zame kot pesnico! Koliko žensk ste tako iz mraka postavili na svetlo in jim dali možnosti, da svoje delo predajo drugim! Ne vem, ali sem že kdaj v življenju imela toliko nastopov na televiziji in intervjujev!« Vabili so jo v vse konce in kraje Slovenije. Ker so bili nastopi in srečanja pogosto v večernih urah, je temu prilagodila tudi ritem svojega življenja. Zaradi šibkega srca je pazila, da se je vmes dobro odpočila – veliko je spala, tudi do trinajst ur na dan, pazila na zdravila in se zdravo prehranjevala. Pa je šlo. »To je bilo zelo dragoceno obdobje mojega življenja, pomembno, ker sem tako dobila možnost ljudem predstaviti svoje pesmi. Moje pesmi so prišle do ljudi! Tisti, ki pravijo, da pišejo samo zase, za svojo dušo, se po mojem ne upajo razkriti v javnosti.« Zadnje čase je dobila celo nekaj vabil za poroke, na katerih so bili natisnjeni njeni verzi. »Zdi se mi izredno lepo, da uporabljajo moje pesmi.«
Vsaka minuta je dragocena
Četudi danes predaja naslov Slovenke leta svoji naslednici, se njeno življenje še ne bo povsem umirilo. Letos je zanjo še eno posebno leto – dopolnila bo namreč osemdeset let. »Naslov Slovenke leta je priznanje mojemu delu, osemdesetletnica pa je bolj priznanje telesu, da je zdržalo toliko časa,« se prikupno nasmehne. V njenih letih, pravi, največ štejejo čudovita jasna jutra, ki jo razveselijo z nepozabnim razgledom na Storžič, in ljudje, ki jih srečuje ali jo obiskujejo. »Življenje ni večno in vsaka minuta je dragocena. Če bi se ljudje sprijaznili, da smo tu le začasno, bi marsikakšno reč v življenju jemali manj tragično,« je dejala, ko me je pospremila k vratom in obljubila, da bo prihodnji Slovenki leta čestitala osebno.