»Od včeraj znova z letali evakuirajo bolnišnice in posameznike, mi pa smo pripravljeni na to, da se, takoj ko bo Yasi mimo, odpravimo na reševalno akcijo. Ogrožena so celo vojaška in letalska oporišča v Townsvillu, v nevarnosti pa so tudi naši ljudje ...« To je bilo zadnje elektronsko sporočilo mojega sina Alena Miličevića, ki je zaposlen v avstralskih letalskih silah. Na hitro napisano sporočilo, ki se konča s tremi pikami. Te lahko pomenijo naglico, negotovost in strah.

Sporočilo je prispelo v sredo, s tem pa so se zame začele neskončne minute in ure neuspešnih telefonskih klicev na znane številke v Queenslandu ter iskanja najnovejših podatkov o gibanju nevarnega tropskega ciklona, ki se je s hitrostjo 300 kilometrov na uro z oceana približeval severovzhodni Avstraliji. A vesti o ciklonu so bile skope, saj so bile zveze neredko pretrgane, poleg tega pa so jih zasenčila dogajanja v Egiptu. Največ je bilo tistih, v katerih orkan Yasi primerjajo z orkanom Katrina, ki je avgusta 2005 opustošil New Orleans in prizadel Louisano, Misisipi, Alabamo, Tennessee, Georgio in Kentucky, za seboj pa pustil 2500 mrtvih ali pogrešanih.

Katastrofa brez primere. Okvara na omrežju – se mi je izpisalo na zaslonu telefona ob vsakem poskusu, da bi vzpostavil stik s sinom. V zaklonišču so, sem se poskušal umiriti, poleg tega pa je Alen izkušen reševalec, ki zagotovo zna poskrbeti zase, saj sicer ne bi mogel tako uspešno pomagati drugim. Kot pripadnik letalskih sil je bil že neštetokrat v podobnem položaju. Januarja letos je dneve in tedne preživel v reševanju tistih, ki jih je biblijska poplava v istem Queenslandu skorajda izbrisala s površja zemlje in jim odvzela vse, kar so imeli. Mnogim tudi življenja.

Popoldne (po našem času) je minilo z močjo ciklona pete, torej najvišje stopnje. Yasi je dvigoval morje in se z valovi prebil do kopnega. Uro po polnoči po avstralskem času je dosegel obalo in pokazal vso svojo moč. Prva žrtev je bilo mestece Mission Beach, takoj za njim pa sosednji Innisfall. Veter je pihal s hitrostjo 300 kilometrov na uro in uničeval vse, kar se je znašlo na njegovi poti. Kot v filmskih grozljivkah so po zraku kot igračke letele strehe, veter je ruval drevesa in avtomobili so drseli po ulicah ... Na računalniku sem gledal vremensko poročilo CNN in videl pošast, kako se vrti in požira vse, na kar naleti na tej svoji poti.

V treh letih stalnega usposabljanja in nenehnih akcij si Alen še ni privoščil dopusta. Dobil ga je, ko je poplava že začela svoj ubijalski pohod, in ga preživel v stalnem pričakovanju, da ga bodo poklicali na reševalno akcijo. Tako kot voda pride do vratu, se je dvignila tudi do njegove hiše in se – ustavila. Če bi bilo treba reševati njegovo hišo, pri tem prav gotovo ne bi sodeloval, saj je v tem času reševal ljudi, ki so do takrat že izgubili vse, kar so imeli.

Sekunde, dolge kot ure. Bo znova ostal brez doma, se sprašujem. Kadar je človek v težavah, se z mislimi vrača v preteklost.

Več v Jani št. 6, 7.2.2011