»Laboratorijski izvidi so v redu, ni videti kakšnih večjih odstopanj,« reče zdravnica mehko in se mi nasmehne. Z roko pokaže na bližnjo posteljo: »Slecite zgornja oblačila in sedite tja.« Krč na mojem obrazu popusti, od groze otrpli prsti odpenjajo gumbe na moji srajci. Je zdravnica rekla »vse okej«? Sem jo dobro slišala? Kaj pomenijo ti izvidi, sem zdaj zdrava ali raka samo trenutno ni? Kakšna srečnica sem. Neverjetno. Očitno se je tudi moj angel varuh vrnil z dolgoletnega dopusta. Dobrodošel, prijatelj stari, dolgo te ni bilo. Se mi je zdelo, da si se vrnil, samo ti si sposoben postaviti test z lačnim brezdomcem pred trgovino, ki potem čudežno izgine. Seveda je to bil tvoj test, kaj pa drugega, preizkušal si me, ali na tem svetu slišim še koga razen sebe.
Zadovoljen, skoraj srečen nasmešek se razlije po mojem obrazu, ko zgoraj brez sedim na beli rjuhi in zdravničini mrzli prsti potujejo po moji koži. Tipa me za ušesi, za vratom, pod pazduhami, išče bezgavke na mojem telesu in preverja, ali so normalne velikosti. »Ste zadovoljni z rekonstrukcijo dojke?« vpraša. »Sem,« rečem. »Glede na to, da sem bila po odstranitvi videti, kot bi meteorit treščil naravnost vame, je tole, kar gledate zdaj, odlično opravljen posel. Ko poslušam druge ženske, ki imajo po podobnih operacijah kup zdravstvenih težav, kot so otekanje, vnetje, sepse, okorelost dela trupa …, sem lahko samo hvaležna, da sem jo tako dobro odnesla.«
Ravno včeraj mi je pisala znanka, ki jo je bolezen vrnila na oddelek Onkološkega inštituta. »Ponovno so mi naredili punkcijo pljuč,« je napisala. »Ven so potegnili 1300 ml vode, neznosne bolečine trpim. Razlog, zakaj se v pljučih nabira voda, je dojka, kjer se je ponovno naredil tumor velikosti 7 mm. Na isti strani, kjer je že bila odstranjena dojka, je znova nastal tumor. Si moreš to zamisliti?! Zaradi tega se mi zdaj nabira voda v pljučih. Bodi pozorna na simptome. Jaz sem imela napihnjen trebuh, kot da dolgo nisem šla na veliko potrebo. Bolečina v levem predelu spodaj vse do hrbta, bolečina v lopatici vse do dlani, močan kašelj ter na koncu še ob vsakem gibu oteženo dihanje … vsa sem polomljena.« Kar slabo mi je postalo.
Vsako jutro se zato zahvalim nekomu tam zgoraj ali vsem naravnim silam, ki nas držijo pokonci ter potiskajo naprej, da sem še tu in migam na vso moč. Ne samo bolezen, ki te potolče in prelomi na pol, tudi pot do ozdravitve je včasih videti kot nekakšen zlom. Vse je polomljeno in tudi tisti delček tebe znotraj, srce se prelomi na pol, duša se odpre in utrujene oči izjokajo vse solze sveta. Včasih se zdravljenje sliši kot grozovit krik ranjene duše. Krik v nebo. Krik v prazno. In potem slišiš njegov odmev vse tja do večnosti. Včasih je ozdravitev videti prav tako. Bolno. Grozno. Glasno. Kot da ti tisoč bobnov igra posmrtni marš in ti, vsa polomljena, loviš ritem. Ampak od tega lomljenja tudi rastejo tvoja krila. Močna. Široka. Spretna. Krila za življenje. Za borbo. Za odpuščanje. Za nekaj lepšega. Močnejšega. Boljšega. Za pot proti sebi.
Ozdravitev včasih deluje, ob glasnem poku in lomljenju kosti, kot ponovno rojstvo. Tako se tudi počutim zadnje čase – kot bi se na novo rodila. Sicer v dobro poznanem telesu in z majhnimi tehničnimi posodobitvami, ampak ja, to sem zdaj jaz, nova jaz.
In če doslej niste nekajkrat umrli v svojem življenju, od bolečine, ljubezni, žalosti, krivice, od preveč ničesar in od premalo vsega, potem ga niste v resnici niti živeli. Če niste nikoli umirali, potem vedite, da niste niti živeli, samo obstajali ste. Ni vdiha brez izdiha, ni veselja brez joka in ni pravega življenja brez umiranja. V resnici življenje nima veliko povezave z lepoto, ker je ta minljiva, niti s pametjo, ker danes vsakdo misli, da jo ima, še manj z bogastvom, ker je to prekleto. Vse življenje se trudimo, da gradimo gradove iz peska, ki izginejo takoj, ko se umaknemo s plaže. Mesto, kamor vsi odhajamo, lahko sprejme samo nas, naše sanje, ljubezni, spomine. Ali ima torej smisel potrošiti življenje za nekaj, kar bo odnesel prvi večji val?
Zato verjamem, da zaživiš šele takrat, ko svoje notranje bitje naučiš, kako preboleti ljubezen, kako oprostiti svojim sovražnikom in kako zlo premagati z dobroto. Zaživiš šele takrat, ko se naučiš, da si tiho, ko vsi jamrajo naglas, in kako spregovoriti takrat, ko vsi utihnejo zaradi strahu. Zavedam se svoje močne želje po življenju in nič ni narobe s tem. Očitno je ta moja želja do življenja močnejša od strahu, da bom umrla. Želja, da letim navkljub vsemu in vsakomur, je močnejša od strahu, da bom padla.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 2, 14. januar 2025.
