Tudi doma je bolj malo razlogov za optimizem. Nova stranka. Demokrati. Ja in? Mar niso vsi? Socialni, slovenski, nekoč liberalni, pa upokojenski … Začetno navdušenje nad Logarjem je splahnelo. Je mogoče, da se Logar v 20 letih sobivanja z Janšo ni prav nič naučil? Če bi se, ne bi izpustil priložnosti, da bi imel v parlamentu svojo samostojno poslansko skupino – za to so potrebni trije poslanci. Kalohu, za katerega večina med nami pred izstopom še slišala ni, ne bi dal priložnosti za frontalni napad. In promocijo bivšega šefa. Pa jo je. Ni obet za prihodnost. Ne stranke ne Logarja.
Golobu pa ne gre in ne gre. Kot da ne bi bil predsednik. Kot da se vse pomembno dogaja mimo njegove volje. On pa nič kriv. Za dobro mero bedarij poskrbi še njegova Tinca. Si lahko tak cirkus predstavljate za časa Drnovška!? Po svoje Goloba rešuje le še Janša. Bolj se bo motal po sodiščih in razprodajal po dražbah in nabirkah, dlje bo Golob obstal. Je pa res, dosojene kazni so solidno visoke. Torej, drug odvetnik ali pa pamet v glavo!
A JJ ni edini, ki ga skrbi, kako prehraniti družino. Mnogim je težko. So družine, ki z dvema zajamčenima plačama zmorejo, in so tiste, ki ne. So take, ki znajo obrniti vsak cent, in so druge, od katerih vse frči. So družine, ki živijo v podedovanem stanovanju, in so podnajemniki. Pred kratkim je ena od humanitark izjavila, da k njim prihajajo po pomoč ljudje, ki jim ob dveh zajamčenih plačah po tem, ko plačajo položnice, ostane le še 250 evrov. Splet je domala pregorel. Eni zgroženi nad državo, drugi nad »pretiravanjem« humanitarke.
Tako na hitro predstavljena stiska neke družine že sama po sebi vabi dvomljivce. In kot je pri nas v navadi, se vse skupaj zelo hitro konča z medsebojnim zmerjanjem levih in desnih, klenih Slovencev in onih »od dol«. Nauk zgodbe pa za vse. Nikar tako na hitro in na pamet. Ker ne nazadnje, pomoči tistim, ki res nimajo, je v naši državi, vsemu navkljub, še vedno precej. Kar je prav in naj traja. Še vedno imamo socialno pomoč, otroške doklade, subvencionirane vrtce, šolsko prehrano, državne štipendije … Za vse to namenjamo desetino proračuna. 1,7 milijarde evrov.
Danes slabe novice prevladujejo. Slišimo jih, zapomnimo si jih, z njimi se zbujamo, z njimi gremo spat. Zmagujejo najslabše. Recimo tista o začetku 3. svetovne vojne, ki naj bi jo, pravi Putin, z odobritvijo obstreljevanja Rusije z raketami dolgega dosega sprožil odhajajoči Biden. Američani so vojaška velesila. A vojne sprožajo drugje. Njihova zadnja na domačem terenu je bila državljanska pred 160 leti. Res, k vragu vsi. Naši in njihovi.
Pogrešam dobro. Zdaj, ko kolesarji počivajo, niti športa, ki zna nas Slovence tako zelo povezati, ni na naslovnicah. Kar ne moremo se sprijazniti, da naši niso več povsod med prvimi. Ne v dvoranah, ne na zelenicah, niti na snegu ne. Nočemo vedeti, da nas je le dobra dva milijona. In da nič ni, kot je nekdaj bilo. Pred kratkim je naša nekdaj vrhunska plavalka Sara Isakovič ugotovila, da je vrhunski šport danes predvsem biznis. Talent je premalo. Če starši nimajo denarja, tudi najboljši nimajo možnosti. Začne se pa že mnogo prej. Pri otrocih. Mesečna vadba košarke, plezanja, nogometa … je redko pod sto evri. Trije otroci, 300 evrov mesečno, 3.600 evrov letno!? Koliko staršev jih ima?
Zmanjkuje celo za že uveljavljene. Nekateri naši smučarji, ki so svoj čas pobirali medalje, so si morali letos sami plačati treninge. Ano Bucik je to stalo 40 tisoč evrov.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 48, 26. november 2024.
