Ne bom rekla, da česa takega nisem nikoli prej slišala, to ne, res pa je, da se namenoma nisem spuščala v kočljivo sfero, za katero sem vedela, da od naših zdravstvenih strokovnjakov ne bom dobila podpore. Niti resničnih odgovorov.
Zato sem se tokrat dokumentarca Hannah Fry lotila natančneje. Zgodba sicer govori o angleškem zdravstvenem sistemu in njihovem onkološkem zdravljenju, a pri nas je stanje, kar se tiče odkritosti zdravnikov in dostopa do primerjalnih podatkov, enako, če ne celo slabše. 40-letna Hannah Fry je simpatična rdečelasa angleška znanstvenica, matematičarka in avtorica mnogih dokumentarnih filmov, vse njeno življenje se vrti okoli številk: »Predstavljam si vzporedna svetova. Na eni strani je resnični svet, na drugi pa se odvija njegova matematična različica. Ta svet je poln številk, podatkov in enačb. Od daleč lahko vidimo stvari take, kot so v resnici, in ne, kot se nam zdi.« Leta 2021 je zbolela za rakom materničnega vratu. Morali so ji odstraniti maternico, jajčnike in vse medenične bezgavke. Čakala sta jo še kemoterapija in obsevanje. Ter nobenih zagotovil oziroma garancije, da bo mučno in dolgotrajno zdravljenje zanjo uspešno. »Če vse gledamo skozi številke,« pravi Hannah, »lahko vidimo sebe in ves preostali svet iz drugačnega zornega kota.« Tu se z njo popolnoma strinjam, tudi sama sem navdušena nad statistiko in tudi sama sem najedala zdravnike z vprašanji: »Koliko žensk z mojo diagnozo preživi prvih pet let? Koliko deset? Kakšna je statistika? Koliko jih ozdravi s pomočjo kemoterapije? V koliko primerih ste ugotovili, da je bilo obsevanje uspešno?« Na vsa ta in še mnoga druga vprašanja sem dobila izredno malo odgovorov. Bilo je sicer veliko skomiganja z rameni, a nobenih uporabnih informacij. Lahko, da pri nas zdravniki ne delajo statistike preživelih, lahko pa, da je nočejo deliti ne z bolniki ne z javnostjo. Zato se mi je zdelo nekaj podatkov iz filma tako zelo zanimivih, da jih bom kar izmenjala z vami. »Neka študija je pokazala, da bi več kot tretjina bolnikov z neozdravljivo obliko raka nadaljevala zdravljenje s samo 0,1-odstotno možnostjo podaljšanja življenja. Po drugi strani pa bi 61 odstotkov zdravnikov, če bi sami zboleli za rakom, privolilo v zdravljenje le, če bi bila uspešnost vsaj 25-odstotna,« pravi v filmu ena od znanstvenic. Ta podatek me je pretresel, ker ga berem tako, da zdravniki bolnikom priporočajo boleče in negotove metode zdravljenja, na katere sami ne bi nikoli pristali. Kako naj torej zdravnikom zaupam, da mi ne prodajajo megle, zatlačene v citostatične kapsule in tablete? »Vsak bolnik se mora sam zase odločiti,« boste rekli. Seveda se mora odločiti sam, saj ni nihče drug odgovoren za njegovo zdravje. In življenje tudi. A za korake zdravljenja, ki so pred nami, se odločamo na osnovi zdravnikovih izjav, ki jim moramo zaupati. Laboratorijskih izvidov nihče od nas, žal, ne zna brati (razen moje sosede Vesne, ampak o njej kdaj drugič).
Ko je znanstvenica Hannah Fry padla v kremplje diagnoze rak, jo je najbolj zanimalo, kako različne oblike zdravljenja vplivajo na možnost ozdravitve in ali so bolniki o tem dovolj obveščeni. »Če imamo sto žensk z rakom dojke ... in vse zdravimo s kemoterapijo, bo ta rešila življenje petim.« To je še ena (grozna) statistika iz filma, ki mi ne gre iz glave. Torej – dve leti kemoterapije in imunoterapije, ki sem ju prestala, sta mi pomagali do zazdravitve. Ali pa tudi ne, tega nihče ne ve. Torej – imela sem srečo (beri: po nepotrebnem sem prestajala bolečine v kosteh, sklepih, slabost, bruhanje, izpadanje las …) ali pa sem med tistimi petimi odstotki bolnic, kjer je bilo zdravljenje s kemoterapijo uspešno. Zveni mi, kot bi igrala rusko ruleto s svojim zdravjem. In življenjem. Še dobro sem jo odnesla. Včasih ti ne more tudi tona zdravnikov pomagati, če nimaš niti grama sreče.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 23, 4. junij, 2024.
