Zaradi redke kromosomske napake Wolf-Hirschhornovega sindroma, ki se pojavi na vsakih 50.000 rojstev, bi se prav lahko zgodilo, da se triinpolletni Lenart Kern iz Kranja ne bi nikoli plazil po tleh, kaj šele, da bi hodil! A po presenetljivem sinovem napredku so starši Polona in Mitja obljubili veliko zabavo ob Lenartovih morebitnih prvih korakih. Upanje umre zadnje, pravita. Na začetku julija pa se je njuna želja uresničila – Lenart je na domačem travniku shodil! Zato sta prejšnji petek pripravila veliko zabavo za svoje sorodnike in prijatelje.

Nosečnost medicinske patronažne sestre Polone Zaplotnik je potekala popolnoma normalno vse do 34. tedna, ko so zdravniki ugotovili, da otročiček, ki se razvija v njej, zaostaja v rasti. Zaradi varnosti je zadnji mesec in pol nosečnosti preživela v bolnišnici v veliki negotovosti. »Ker mi nihče ni hotel z gotovostjo povedati, kaj je z otrokom, sem brskala po internetu in v tistem času že ugotovila, da gre lahko za kromosomsko napako ali pa je nekaj narobe s posteljico.« S partnerjem Mitjo sta tolažila drug drugega, češ da bo vse v redu, čeprav sta globoko v sebi čutila, da ne bo. Kljub velikemu pričakovanju in veselju ob prihodu novega člana se je v njiju naselil strah, kako bo z njim. Lenart se je rodil tri dni po roku v šestih urah, velik je bil le 44 centimetrov, težak pa dva kilograma in 310 gramov. Zdravniki so menda že takoj opazili lastnosti, ki so sicer značilne za Wolf-Hirschhornov sindrom – uhlji so bili nižji, kot so navadno, imel je visoko čelo in bil precej hipotoničen. Po številnih preiskavah so diagnozo potrdili. Ker sta imela do posveta pri genetičarki še mesec dni časa, sta z Mitjo o sindromu prebirala in raziskovala po internetu. Informacije niso bile najbolj obetavne.

Več v novi Jani, 31.8.2010