Njena smrt ni bila popolnoma nepričakovana, saj je bila srčna bolnica. A vseeno je igralko njen odhod močno pretresel. Pa vendar je pogovor o izgubi in smrti s Tanjo ne le žalosten (vmes sva komaj zadrževali solze), temveč tudi navdihujoč. Njeni pogledi na življenje in smrt so vredni pozornosti, zanimivo pa je tudi, kako ji je sodelovanje v predstavi Mestnega gledališča ljubljanskega Luč ugasne, v kateri igra mamo, ki skuša potolažiti hčer ob svoji smrti, pomagalo pri prebolevanju.
Vaša mama je imela kar nekaj zdravstvenih težav …
Mama je bila srčni bolnik, ker je bila zgarana. Vse je dala za druge, nisem še srečala človeka, ki bi se razdajal, kot se je ona. Jo je pa to stalo srca. Čeprav je imela težave z zdravjem, je še vedno imela 150 kvadratov veliko njivo in jo ročno obdelovala. Pred šestimi leti jo je zadela še možganska kap, a se je strašno borila, da se je spravila nazaj na noge. Toda srce je pešalo, pešalo, pešalo. Samo silna ljubezen jo je držala pokonci, vsi so se čudili, kako s tem srčkom tako vztraja, ampak je preprosto vedela, da bi nas sesulo, če bi odšla prej. Vse življenje nas je zasuvala s toliko ljubezni …
V času covida je bila v domu, vi pa ste jo obiskovali, da vas je videla in slišala vsaj skozi okno.
Pa peli smo, vsa družina! Naredili smo ji pravi koncert. Mama je zame in mojega brata žrtvovala vse in težko mi je ob misli, da ji mogoče tega nisva dovolj povrnila.
Kakšne žrtve imate v mislih?
Recimo brata, ki je bil astmatik, je kar sredi noči na hrbtu nesla k zdravniku tri kilometre stran, če je bilo treba! Oče je delal v rudniku in je bil doma vedno utrujen, tako da se ni preveč angažiral, mama pa je delala v trafiki, vendar je doma vse postorila, ponoči pa še šivala za dodaten zaslužek. Vsi so rekli, da take ženske pa še ne! Mama ni bila izjemna samo za nas, družino, tudi v okolici je veljala za tako. Če sem jo, na primer, objavila na Facebooku, se je vedno vsulo največ komentarjev v slogu: naša zlata Jožica, kako je ona meni pomagala … Mama je bila zaupnica ljudi, ki so prihajali v trafiko, otrokom je dala sladkarijo, starejšim je odnesla revijo na dom, revnim jo je posodila, starejšim sosedom je strigla nohte na nogah, če si jih niso mogli sami … Kljub temu sva imela z bratom občutek, da je tu samo za naju. Med malico je prišla domov in nama pripravila zajtrk, če nisva bila v šoli, med pavzo je skuhala kosilo. Sama si velikokrat česa ni privoščila in je kupila samo za naju, da nisva občutila pomanjkanja, saj smo bili zelo revni. Mama je bila zelo sposobna in je kupovala marke za tiste majčkene prihranke ter tudi meni odprla varčevalni račun … Ko so gradili diskoteko Pomaranča v Trbovljah, so zrušili opečnato zidovje in je šla tja in prosila za opeke, nekje je našla tovornjak, da so odpeljali vse na Štajersko, in iz tega zgradila naš vikend! Ker je vedno hitela sem pa tja, jo je nekoč povozil avto. To je bil eden najbolj travmatičnih trenutkov v mojem življenju. Še dolgo je na kraju nesreče ležal njen zmaličeni čevelj. Bila je v bolnišnici in dobila od zavarovalnice kakšnih 900 dinarjev. S tem denarjem je kupila fiča in naredila vozniški izpit. In tako smo imeli tudi avto. Kar super za delavsko družino, kajne?
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 8, 25. februar 2025.
