Spoznali smo jo pred 23 leti, ko je postala miss Slovenije. Odtlej je počela že marsikaj, in če kaj, ji pomanjkanja podjetnosti in delavnosti nihče ne more očitati. Da preživi natrpan urnik, mora biti zelo organizirana, k čemur spada tudi načrtovanje tedenskega družinskega jedilnika. Poleg vsega namreč vsak dan skuha kosilo otrokoma in možu. Mi smo jo oklicali kar za superžensko in z njo preživeli dan. Najprej smo jo zmotili pri kuhanju, nato pa jo proti večeru pospremili še v zakulisje predstave Jamska ženska. Odigrala jih je že 120.
Potem ko nas glasno pozdravi, objame, stopimo v njeno črno-belo vežo in takoj nam je jasno, da smo v domu mačjeljubke. Vse življenje jo obdajajo muce – prvemu mačkonu je bilo ime Piki in osemletna Rebeka je ostala brez njega, ker ga je povozil avto. Še danes ima pred očmi tisto nesrečno podobo. Ko sta si s Sandijem ustvarila dom, pa je prvi maček v njuni sredi doživel 22 let. Tudi njeni hčerki, 12-letna Šajana in sedemletna Sija, sta vajeni življenja z mucki – zdaj jim dom poživljata in včasih postavljata na glavo dva »majkuna« (pasma maine coon), dveletna Tačka in šestmesečni Tako.
Jamska ženska zdrži nemogoče
Predstavo je začela igrati pred letom dni in nikoli si ni mislila, da bo sploh igrala, kaj šele da bo prilezla do 120. ponovitve. »Šele po stoti predstavi se znam za to pohvaliti in biti ponosna nase. Prej ... S predstavo sem se znašla v turbulentnem obdobju in sem ga hotela zgolj preživeti. Nisem vedela, v kaj se spuščam. Vse življenje sem deloholik, o tem sploh ni debate. Vse življenje imam že vseskozi organizirano več projektov hkrati, ampak to, ko si uro in 40 minut sam na odru, vsak dan na drugem koncu Slovenije (dve uri vožnje tja in nazaj ...) – pa iskreno povem, da je bilo zame v nekem trenutku boj za preživetje. Nisem mogla verjeti, da sem se lahko spustila v nekaj takega, in nisem vedela, da je kaj tako intenzivnega sploh mogoče. Producent je pač napolnil moj urnik, a se ni zavedal, kaj to zame pomeni. Februarja sem se potem zorganizirala tako, da sem lahko normalno delovala (med drugim imela tudi šoferja).«
Takrat je spet postala človek, kot se slikovito izrazi. In še enkrat ponovi, zmajaje z glavo, da ne more verjeti, da je preživela tisto obdobje, ko niti razmišljati ni imela časa ne moči, kaj šele da imela kakšno luknjo za intervju ali kavo s prijateljico.
Na kavču brez slabe vesti
Prepričana je, da večina žensk teži k organiziranosti, s čimer si nalagamo težko breme, ona je pa prva med organiziranimi. Poskrbeti hoče za vse. In ker ji družina pomeni največ, poskrbi vsaj za en topel obrok na dan. Je skuhati kosilo njena zaveza? »Nimam druge možnosti. Živim v Brežicah, kjer nimamo neskončne ponudbe gostiln in servisa dostave na dom kot v Ljubljani. Kakšno kosilo smo že kdaj naročili v lokalni gostilni, ampak vsak dan ne moreš početi tega. Poleg tega moja starejša hči ne je mesa že pet let, in kot odgovorna mama moram poskrbeti za uravnotežene obroke. V brežiški osnovni šoli nimajo možnosti vegetarijanskega obroka, poskušajo ugoditi vegetarijancem, če se le da, ampak če je na jedilniku piščanec z mlinci, hči poje samo mlince, zato mora doma dobiti beljakovine.«
Si pa dva meseca na leto vzame odmor za počitek in to končno s ponosom pove. Brez slabe vesti. Takrat se ima samo fajn z otrokoma. »Včasih sem mislila, da delam nekaj narobe, če sem recimo ležala na kavču in si dovolila ne početi nič – kdaj pa kdaj. Po 40. pa znam naglas povedati, da včasih ne delam nič ali da spim do 11. ure – in da je to prav.«
Odrešilni bonboni in pijača
Vprašanje, ki se ob tem postavi kar samo od sebe: je bila kdaj blizu izgorelosti? Se je sesula? »Lahko rečem, da sem ravno v intenzivnem obdobju s predstavo hitro prepoznala znake, ki bi lahko nakazovali bližajočo se izgorelost. V nekem trenutku sem na odru – sredi predstave – začela doživljati nekaj, kar bi lahko bilo podobno anksioznim napadom. Strah me je bilo, da me bo kar kap zadela, srce mi je začelo nabijati. Ko sem se o tem pogovarjala z drugimi igralci, se mi je zdelo najbolj zanimivo, da take občutke doživljajo mnogi, a ne vem, zakaj o tem ne govorijo.«
Rebeka se je potem teh občutkov pred predstavami bala že vnaprej. »Kar čakala sem na trenutek, kdaj mi bodo noge spet začele dreveneti – v neki fazi sem to že kar priklicala, vsaj tako se mi je zdelo. Predstavo sem sicer izpeljala brez zapletov, a v meni so bile katastrofalne borbe. Zato sem hitro ukrepala, poklicala zdravnico Flis Smaka, ki me obravnava že nekaj časa, obiskala sem od bioresonance do psihoterapevta in tako prižgala vse alarme. S tako pomočjo, alternativnimi metodami, sem se pobrala. Kar pa je najbolj zanimivo, najbolj mi je pomagal bratov nasvet. Tega si pa ne bi mislila. Brat je bil vrhunski športnik, kolesar, in mi je dejal, da sem v fazi življenja, ko imam napore, podobne tistim vrhunskih športnikov. Zato moram tako tudi živeti. Velikokrat so imeli športniki v žepu bonbone, kokakolo, in ko so jim začele pešati moči, so um pretentali z različnimi okusi. Dejansko sem potem en mesec imela na odru bonbone, kokakolo, cedevito, vodo – in ko sem začutila tiste mravljince v nogah, sem šla po požirek kokakole, cedevite in vode. V hipu mi je bilo bolje! Dobila sem občutek, kot da se moj um ukvarja z okusi, ki jih je trenutno dobilo telo. Saj sem se zavedala, da je verjetno vse to posledica preutrujenosti, ampak morala sem preživeti in sem. To obdobje je minilo, nastopila sta dva prosta meseca ...« In zdaj gre Rebeka z malce bolj človeškim urnikom naprej.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 47, 19. november 2024.