Ste tik pred zaključkom magisterija …
Pravzaprav sem ga že naredila, manjka mi le še papir. Magisterij je v fazi, ko bi bilo skoraj neverjetno, da ga ne bi zaključila, saj so mentorji ves čas spremljali moje delo.
Za magisterij ste se odločili poleg uspešne kariere in družine. Za delo ga verjetno ne potrebujete?
Ne. Približno pred osmimi leti sem padla v črno luknjo in preprosto nisem želela več igrati. Vse, kar je bilo povezano z igro, nastopanjem, mi je bilo prazno in brez smisla. Ko sem končala srednjo šolo, sem želela na FAMU v Pragi študirati filmsko režijo, ampak takrat nisem imela za to ne denarja ne poguma, skratka ničesar.
Igra torej ni bila vaša prva izbira. Zakaj niste že na AGRFT študirali režije?
Iskreno, ne vem. Pri 18 je ta želja bolj tlela, ni bila tako močna. Ko sem se zdaj vpisala na režijo, je bila to že zelo močna želja, sicer se človek pri zdravi pameti ne bi v tem življenjskem obdobju odločil za študij. Ko sem se vpisala, sva s partnerjem Juretom morala praktično z danes na jutri prenoviti hišo, v kateri sva. Študij pa je plačljiv in ni poceni. A mi absolutno ni žal in vse smo nekako speljali. Sicer pa mi je razredničarka v gimnaziji predlagala, da bi šla na igro, in sem se odločila, saj sem čutila neko strast. Šla sem s pričakovanji in vizijo o tem, kaj igra je. Razlog, da sem padla v črno luknjo, je bil ravno razblinjenje sanj o igri. Za vloge sem se bila pripravljena spreminjati, realnost pa ni takšna ne v Sloveniji ne v tujini.
Katera vloga vam je bila vseeno v največji izziv?
Saj so bile tudi dobre vloge. Spomnim se, ko me je Zvezdana Mlakar že pred kakimi 10 ali 15 leti vprašala, kako gledam na kariero in ali se mi zdi, da gre v pravo smer, pa sem ji odgovorila, da mi manjka raznolikosti. Pa vendar, ko sem bolj objektivno pogledala vloge, sem videla, da so bile precej raznolike, a režiserji so neko mojo dimenzijo pač bolj »hoteli« in tako je zasenčila preostale. Pri nas ni avdicij, ampak te ljudje pokličejo, ko pride vloga, v kateri te vidijo. To obžalujem, saj torej izbirajo po tem, kar si že pokazal. Že milijonkrat pa sem v tujih produkcijah videla igralce igrati nekaj nepričakovanega, pa so ravno zaradi tega prinesli nekaj boljšega. Ko sem padla v črno luknjo, sem začela pisati. Že pri 18 sem s prijateljem Lenartom Zajcem napisala roman, pri Založbi Goga sva ga tudi izdala. Za takrat mi je samo žal samocenzure. (smeh) Nisem imela poguma, da bi se polno izrazila, še posebej zaradi krščanske drže, ki veje čez celo našo rodbino. Imela pa sem izkušnjo pisanja in spomnim se dobrega občutka ob tem, vživljanja v karakter. Potem mi je Jure rekel, naj si vendar napišem vlogo zase, če nisem zadovoljna s tem, kar mi ponujajo, in sem res napisala scenarij za kratki film, a me je zgodba odpeljala drugam in sem ugotovila, da v filmu ni vloge zame. Nato sem napisala še eno predstavo, v njej je bila vloga, ki sem jo napisala zase, najslabša od vseh. (smeh)
Torej vam ni šlo za to, da se dokažete na odru?
Točno tako. Ko sem bila še na akademiji, sem delala z Društvom študentov invalidov. Tri leta sem jih učila igro. Naredili smo čudovito predstavo z naslovom Vse, kar ste želeli vedeti o nas, pa niste nikoli vprašali. V njej je igral fant, katerega življenjska zgodba se me je zelo dotaknila in dolgo živela v meni. Če me vprašate, kateri od projektov mi je v življenju največ dal, je to absolutno eden od njih!
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 42, 15. oktober 2024.
