Kljub temu da sem bila takrat učiteljica 3. razreda v osnovni šoli, kjer sem tudi vodila najbolj obiskan krožek o živalih Štiri tačke, mi ni bilo težko ob službi pripraviti še radijske in televizijske oddaje ter voditi raznih prireditev. Vabilo sem seveda z velikim veseljem sprejela, tudi zato, ker mi je zaigralo srce, vedno ko sem lahko pobožala kakšnega kužka ali mucka. Kmalu sta se mi pridružila hči Ana kot mlada sovoditeljica in mož Dino kot najbolj potrpežljiv in srčen snemalec, ki ga pri takem delu res potrebuješ.
Čez čas so mi na televiziji povedali, da se bo oddaja obdržala samo v primeru, da jo tudi sama potržim. Tako sem čez noč postala voditeljica, scenaristka in še producentka. Z Ano in Dinom smo bili odličen tim, začeli smo ustvarjati še druge oddaje: Naš vrt, Kako kuhajo znani Slovenci, Znani in zanimivi, Za zdravje in še mnogo drugih. Naša ideja in vse drugo zraven je bila tudi Avantura z Ano in Taijijem, nagrajena celo z viktorjem za najboljšo oddajo. Ana je pozneje našla svoje poslanstvo, tako oddajo Štiri tačke zadnjih 15 let pripravljava sama z Dinom.
Velikokrat naju vprašajo, kako zmoreva biti skupaj 24 ur na dan, pa še ponoči, hehe. Nama se zdi pravzaprav velik privilegij, da lahko skupaj ustvarjava oddajo, saj lahko načrtujeva, kdaj in kako bova snemala, ter si za vsako snemanje in montažo (Dino je snemalec in montažer) lahko vzameva res veliko časa. Se pa dobro razumeva in zato lahko tudi uspešno delava skupaj. Spreva se redko, največkrat prav zaradi snemanja in montaže, hehe. Dino namreč vedno preveč posname in tudi pri montaži je natančen in hoče vsak prispevek, tudi po vseh teh letih, izpiliti do zadnje sekunde. Jaz pa mu to seveda očitam in pravim, da bi bilo dobro tudi z veliko manj njegovega truda. Po domače – ne kompliciraj.
Naj omenim še maskote naše oddaje. Vedno, prav v vsaki oddaji, sta ob meni benka Hana in jorkica Loti. Pred njima sta bili bernki Tisa in Bajka ter 17 let jorkica Zoya.
V naših oddajah predstavljamo različne pasje in mačje kosmatince, obiskujemo živalske prireditve ter pripravljamo veterinarske nasvete. Veliko poudarka damo tudi na lepo sožitje otrok in živali, saj se nam zdi to zelo pomembno. Tudi sama sva zelo ponosna, da imata najina vnuka David in Dan lep in čuteč odnos do vseh živalic, to smo jima privzgajali že od majhnega.
Skrbimo tudi za zavržene živali – z objavami in vsakoletno akcijo, v kateri zberemo res veliko hrane za zavetišča za male živali.
Ob takih obletnicah se seveda porajajo številni spomini, veliko je tudi zabavnih.
Na Roglo pri minus 17 stopinjah Celzija
Na Rogli so imeli vlečne pse in dogovorila sem se, da jih pridemo posnet. Ko bi morali iz Ljubljane, je snemalec sporočil, da je zbolel. Dino je bil takrat asistent in se je snemanja šele učil. Kljub temu sva se odločila, da greva sama. Takrat so imeli na televiziji velike, težke kamere z mnogo gumbi, in če bi enega po nesreči pritisnil, bi bila katastrofa. Pa nama je uspelo prvo snemanje, zeblo naju je pa tako zelo, da so Dinu brez rokavic skoraj zmrznili prsti. Meni pa so se neznansko smilili tisti psi, ki so ponoči bivali v kočicah, zjutraj so se še vsi tresli, le ko so začeli teči, so bili v svojem elementu. Vsa premražena sva prišla nazaj, ampak zadovoljna, da nama je uspelo. Z vlečnimi psi je še ena luštna zgodba, ki se je zgodila nekaj let pozneje. To pa so bili drugi psi, imel jih je neki veterinar, ki se je ukvarjal z vleko. Jaz, mlada novinarka, sem prišla na snemanje v mini roza krilu in lepih čeveljčkih. Ko je spustil iz kletke vseh svojih 20 psov in so ti tacali po meni, se barva krila ni več videla, jaz pa sem od takrat naprej na snemanja hodila v »pasjih« oblačilih.
