V tistem času pred dvanajstimi leti se ji niti sanjalo ni, da se ji v življenju lahko posreči tako velik met. Seveda z veliko dela in truda. Sicer pa so zgovorno in nasmejano Ano, ki ima zaradi svoje invalidnosti v življenju morda malo več izzivov kot drugi, starši že od vsega začetka vzgajali v zavedanju, da ni nič nemogoče in da so sanje dosegljive. Nikoli je niso pomilovali, vedno so jo spodbujali, naj sama naredi čim več stvari. Zato se je Ana razvila v samozavestno dekle in nekega dne tako starše kot druge bližnje presenetila z novico, da gre študirat v tujino. Vsak prehod v neko novo okolje je težak, pravi. Prej si bil na varnem, v okolju, kjer te vsi poznajo, v novem si pa negotov. A se je izplačalo! Seveda pa bi bilo vse skupaj veliko težje, če ne bi v svoji družini dobila trdnih temeljev, ki so steber za njeno življenje v tujini.
Ana se je rodila z diagnozo, ki jo je komaj mogoče izgovoriti – spondilometafizarna hondrodisplazija. To preprosto pomeni, da je manjše rasti in težje hodi. Starši se niso nikoli predajali malodušju, temveč so vso pozornost namenjali vsemu tistemu, kar je zmogla, in ne tistemu, česar ni. Sploh pa so spodbujali njene talente. Vedno se je rada učila, njena strast je bilo petje. Od nekdaj je sanjarila, da bi pela svoje pesmi in bila samostojna. To se ji je v nekem smislu tudi uresničilo, sva ugotavljali, ko se je prejšnji teden javila naravnost iz newyorškega Centralnega parka.
V tujino
Bila je odličnjakinja, zlata maturantka, zato je imela veliko možnosti, da se prebije na katero od prestižnih univerz v tujini. »Moja velika želja je bila študirati psihologijo v Cambridgeu.« Ker se to ni izšlo, se je vpisala na ljubljansko filozofsko fakulteto in tam že v prvem letniku izvedela za možnost mednarodnega študija na izpostavi newyorške univerze v Abu Dabiju v Združenih arabskih emiratih. »Mislila sem si, da bi bila lahko to zame odlična življenjska izkušnja!« Prijavila se je in bila sprejeta. Sprva se je vpisala na računalništvo, nekako je menila, da si s tako izobrazbo lahko ustvari lepo življenje. Po prvem letniku pa je poleti v New Yorku s študenti te fakultete prvič sodelovala v nekem gledališkem projektu, v njem neizmerno uživala in ugotovila, kaj si v življenju resnično želi početi. Ker se je igranju res lahko z vsem srcem predala, se je na fakulteti prepisala na gledališko smer.
Na Juilliard
Življenje v tujini je bilo velika sprememba v življenju mladenke. »Nihče ni pravzaprav vedel, v kaj se podajam,« je razložila. »Če si pripravljen iti tako daleč, moraš biti odprt za nova spoznanja in dogodivščine, ne sme te biti strah novega.« Na novo življenje se je hitro navadila in dobila veliko novih prijateljev. Vsak je prihajal iz druge države, torej so bili vsi nekako posebni in drugačni. »Življenje je bilo vznemirljivo, študij pa zahteven,« je povedala. A omogočil ji je potovanja, saj so iz Abu Dabija dobre povezave v številne države. »Med počitnicami smo potovali sami ali pa smo se na pot odpravili v okviru kakšnega predmeta na fakulteti.« V zadnjem letniku se je prijavila na magistrski študij na kar nekaj prepoznavnih univerz, od Juilliarda do Yalea. In seveda je žarela od sreče, ko je izvedela, da je dobila štipendijo za študij na Juilliardu in da se seli v New York.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 22, 28. maj, 2024.
