Dopolnili ste 40 let. Je bila to za vas kakšna prelomnica?
Ne verjamem v leta. Pravzaprav ne verjamem niti v končnost časa. Živimo v brezkončnosti ustvarjanja, bivanja in živimo samo v trenutnem času, ki tiktaka zdaj, brez preteklosti in prihodnosti.
In to pravi arheolog! To ste namreč po izobrazbi.
(nasmešek) Res je. Ampak veste, vse te stare civilizacije so bile in ostale uganka. Prav zaradi časa. Še vedno imamo impresivne piramide, grobnice, labirinte in druge gradnje, za katere ne razumemo, kako so nastali. Človek je torej nedoumljiva skrivnost. Umetnost je vzvišena stvaritev, ki je nad vsem na piedestalu in ima božanski pridih, saj človeka približa vesolju, zaradi katerega obstaja in kateremu pripada.
Zelo lepo govorite, ko omenjate neverjetno zapuščino preteklih časov. Kaj ni zato še bolj žalostno, da danes gradimo predvsem sive kocke, v katere potem natlačimo čim več prebivalcev?
Res je, živimo v času divjega materializma. V materializiranem svetu brez čutov, čustev, brez utripa prvinskega, s čimer se rodimo – torej prijaznosti in ljubezni, brez teh pa ne moreš biti dober človek. Obkroženi smo z zelo brezobzirnimi ljudmi, ki sicer niso v večini, a vseeno je to porazno. Pa tudi uničujoče za človeško raso. Stoletja se že borimo, da bi se osvobodili zadržkov drugih nad nami in svojih lastnih omejitev. Ta boj s samim seboj je pravzaprav ključen. Tudi sam se borim z vsem, kar je okoli mene in česar ne maram. Pospešeno življenje, materializacija, robotizacija, čustva, občutki, ljubezen … Danes so ljudje preveč osredotočeni samo nase, kot da so edini na svetu. Ta grabežljivost me vedno opomni, naj raje globoko vdihnem in si rečem, da jaz nisem tak in da nikoli niti ne želim postati.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 6., 6. februar, 2024.
