Profimedia

Vsi zaposleni, delodajalci in upokojenci smo s 1. julijem letos začeli plačevati prispevek za dolgotrajno oskrbo, s tem datumom pa je začela veljati tudi pravica do dolgotrajne oskrbe na domu, e-oskrbe in storitev za krepitev in ohranjanje samostojnosti. Kljub temu pa v javnosti glede nekaterih vprašanj vlada zmeda. Še vedno marsikdo denimo ne ve, kaj pravzaprav v praksi pomeni dolgotrajna oskrba na domu, kako se razlikuje od do sedaj znane pomoči na domu, kdo vse jo lahko uveljavlja in kakšen je postopek pridobivanja pravic.

Da bi odgovorili na najpogostejša vprašanja, ki zanimajo potencialne uporabnike dolgotrajne oskrbe na domu in njihove svojce, smo obiskali vstopno točko na Centru za socialno delo Posavje, kjer so nas prijazno sprejeli tamkajšnji svetovalki za dolgotrajno oskrbo Sandra Arh in Bojana Naglič Benedik ter direktorica CSD Posavje Marina Novak Rabzelj.

TUKAJ najdete vlogo za uveljavljanje pravic do dolgotrajne oskrbe.

Pravica do samostojnega in dostojnega življenja v starosti

Kot so nam pojasnile, dolgotrajna oskrba nasploh, kot jo določa zakon, predstavlja celovit sistem ukrepov, storitev in aktivnosti, namenjenih osebam, ki zaradi posledic bolezni, starostne oslabelosti, invalidnosti, poškodb ali izgube oziroma upada intelektualnih sposobnosti – ne glede na starost, torej od 18. leta naprej – v daljšem ali krajšem časovnem obdobju potrebujejo pomoč druge osebe pri opravljanju vsakodnevnih življenjskih aktivnosti. Te aktivnosti zajemajo osnovna dnevna opravila in podporna opravila.

»Rade poudarimo, da že 25. člen Listine o temeljnih pravicah Evropske unije priznava pravico starejših ljudi do samostojnega in dostojnega življenja v starosti. To vključuje tudi enakovredno in enakopravno vključevanje v družbeno in kulturno življenje. Pomembna je pravica do tega, da posameznik lahko živi samostojno v svojem domačem okolju – kar si pravzaprav želi vsak od nas,« poudarijo sogovornice.

Profimedia

Pri dolgotrajni oskrbi je torej ključno povezovanje socialnih storitev oziroma socialne oskrbe z zdravstvenimi storitvami. Leta 2018 so se zato v mestni občini Krško odločili za pilotni projekt izvajanja zakona o dolgotrajni oskrbi. Ljudem so poleg pomoči na domu zagotovili tudi storitve integrirane oskrbe.

Rezultati so bili zelo pozitivni, saj so bili uporabniki izjemno zadovoljni. »Mnogi niso bili vajeni, da bi jim na dom prišel fizioterapevt, delovni terapevt ali socialni delavec, ki bi nudil psihosocialno podporo. To je bila zanje nova in dragocena izkušnja, ki je bistveno dvignila kakovost njihovega življenja,« z veseljem poudarijo. »Občina je to dodano vrednost prepoznala, zato smo po zaključku pilotnega projekta pod okriljem centra še naprej zagotavljali storitve dolgotrajne oskrbe za večino teh uporabnikov.«

Kakšna je razlika med dolgotrajno oskrbo na domu in pomočjo na domu?

Čeprav se uvaja dolgotrajna oskrba na domu, to ne pomeni, da bo dosedanja pomoč na domu izginila. Gre namreč za dve ločeni storitvi, ki se lahko dopolnjujeta. Pomoč na domu, kot jo poznamo že vrsto let, ljudem še naprej nudi tri osnovne vrste podpore – pomoč pri vsakodnevnih opravilih, kot so osebna higiena, preoblačenje ali vstajanje iz postelje, gospodinjska opravila, kot sta čiščenje ali prinašanje živil, ter pomoč pri ohranjanju socialnih stikov. Dolgotrajna oskrba pa bo te storitve razširila.

»Del teh storitev se torej že dolgo izvaja v okviru pomoči na domu, ki jo ljudje dobro poznajo. Pogosto nas zato vprašajo, kakšna je pravzaprav razlika med pomočjo na domu in storitvami dolgotrajne oskrbe. Naj pojasnimo, da dolgotrajna oskrba vključuje tudi storitve zdravstvene nege, kot so merjenje osnovnih življenjskih funkcij, nadzor in priprava zdravil. Te storitve se tako dopolnjujejo z obstoječimi oblikami pomoči,« pojasnjujejo sogovornice in dodajo, da imata pomoč na domu in dolgotrajna oskrba različno pravno podlago. Pri pomoči na domu gre za dogovor med uporabnikom in izvajalcem storitev, pri dolgotrajni oskrbi pa za upravni postopek. Postopek vključuje vložitev vloge, ugotavljanje upravičenosti, izdajo odločbe ter določitev storitev, do katerih je upravičenec upravičen. Na podlagi odločbe lahko posameznik nato izbere izvajalca in se sam odloči, katere storitve bo dejansko koristil.

Pomoč na domu je torej urejena kot socialnovarstvena storitev, pri kateri najmanj polovico stroškov krije občina, razliko pa uporabnik. Dolgotrajna oskrba na domu pa bo financirana iz novega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo, kar pomeni, da uporabnik teh storitev ne bo neposredno plačeval.

Profimedia

Postopek pridobivanja vloge

Vloge za dolgotrajno oskrbo so na voljo na spletni strani Ministrstva za solidarno prihodnost in na spletni strani Centra za socialno delo. »Posameznik pa lahko preprosto pride tudi osebno do nas – vloge imamo pripravljene in pomagamo jih izpolniti ter ob tem podamo vse potrebne informacije. V kolikor ne more priti do nas, da lahko obiščemo tudi na domu.«

Ko prejmejo novo vlogo, vlagatelja obiščejo na domu in opravijo poglobljen razgovor, na podlagi katerega ga uvrstijo v eno izmed kategorij upravičenosti. »Potrdilo ali izvid zdravnika potrebujemo le v izjemnih primerih, kadar gre na primer za hudo kognitivno motnjo ali kadar oseba ne more uporabljati niti rok niti nog. V takih primerih se oseba samodejno uvrsti v peto kategorijo dolgotrajne oskrbe, brez potrebe po poglobljenem razgovoru in ocenjevanju. V vseh drugih primerih pa dodatna zdravstvena dokumentacija ni nujna,« razložijo.

Na podlagi poglobljenega razgovora nato ocenijo, kje in v kolikšni meri oseba potrebuje pomoč oziroma je odvisna od druge osebe. Pri tem uporabljajo posebno ocenjevalno lestvico. »To orodje je bilo v času projektov prilagojeno slovenskemu prostoru in zajema osem sklopov, v katerih se ocenjujejo različna področja – od kognitivnih do fizičnih sposobnosti ter drugih vidikov vsakdanjega življenja.«

Ocenjevanje poteka po enotnih smernicah, saj so vsi svetovalci, ki opravljajo to delo, opravili obvezno usposabljanje: 35 ur teoretičnega izobraževanja in deset terenskih obiskov z izkušenimi ocenjevalci. Na ta način zagotavljajo, da vse ocene po vsej Sloveniji temeljijo na enakih standardih in kriterijih. Na ta način ugotovijo, kakšno je dejansko stanje posameznika – koliko pomoči potrebuje, kako živi ter kako si želi preživeti prihodnost. Pogovor pogosto poteka ob prisotnosti svojcev, ki so vključeni v celoten proces.

Po potrditvi ocene s strani vlagatelja pripravijo odločbo. Po zakonu je rok za izdajo odločbe dva meseca, a pomoč na domu kot storitev ostaja, saj se lahko pomoč na domu hitreje odzove, ker ni v ozadju odločb.

Postopek za pridobitev pravic iz dolgotrajne oskrbe je namreč precej daljši in lahko traja več mesecev, kar je za osebo, ki pomoč potrebuje takoj, predolgo čakanje. »Pri pomoči na domu pa je mogoče, če so kapacitete na voljo, storitev aktivirati takoj oziroma v zelo kratkem času. To je pomembna razlika, ki lahko v nujnih primerih pomeni bistveno boljšo podporo uporabniku.«

Kaj je E oskrba?

Kot rečeno pa lahko po novem Zakonu o dolgotrajni oskrbi potencialni uporabniki oddajo vlogo tudi za e-oskrbo. Gre za sodoben način podpore, ki z uporabo tehnologije povečuje varnost in samostojnost posameznika. Upravičenec pri sebi nosi posebno napravo (zapestnico) s senzorjem. Če senzor zazna padec, sistem samodejno obvesti klicni center. Operater nato pokliče uporabnika in preveri, ali je vse v redu. Če se uporabnik ne oglasi ali pove, da potrebuje pomoč, klicni center obvesti svojce ali drugo kontaktno osebo, ki je navedena v sistemu, ter po potrebi sproži prihod pomoči na teren.

Profimedia

»Prednost e-oskrbe je, da oseba v primeru padca ali nenadne slabosti čim prej prejme pomoč. S tem se preprečijo dolge ure čakanja, ki lahko vodijo v hude zdravstvene zaplete – od psihične travme do resnih poškodb, kot so zlomi kolka ali poslabšanje splošnega zdravstvenega stanja.«

Do e-oskrbe so upravičene vse zavarovane osebe, stare 80 let in več, pa tudi mlajši, če osebni zdravnik, patronažna medicinska sestra ali drug zdravstveni delavec ugotovi, da obstajajo razlogi za potrebo po takšni storitvi. O tem odločajo centri za socialno delo, ki pripravijo odločbo. E-oskrba je posebej dragocena za ljudi, ki živijo sami ali imajo zdravstvene težave, saj jim zagotavlja hiter dostop do pomoči in več občutka varnosti v domačem okolju.

Osnovni paket e-oskrbe bo v financiran iz sistema dolgotrajne oskrbe, če bo oseba do njega upravičena na podlagi odločbe. Če bo želela dodatne storitve, jih bo lahko doplačala sama.

Nekateri uporabniki so že vključeni v evropski projekt e-oskrbe, nekateri pa storitev plačujejo sami. Možno jo je namreč urediti tudi neposredno prek ponudnika, kjer začetna namestitev stane približno 50 evrov, nato pa okoli en evro na dan oziroma približno 31 evrov mesečno.

Zakon o dolgotrajni oskrbi – predvsem z nadgrajenimi storitvami dolgotrajne oskrbe na domu – prinaša torej velik korak naprej – k večji varnosti, dostojanstvu in samostojnosti v starosti ali ob bolezni. Uporabnikom omogoča, da ostanejo v domačem okolju, kjer se počutijo najbolje, pri tem pa imajo dostop do celovite podpore – od socialne pomoči in zdravstvene nege do sodobnih tehnoloških rešitev. Res je, da bo sistem ob začetku uvajanja potreboval čas, da se popolnoma uredi in uteče, a njegove prednosti so jasne: povezovanje socialnih in zdravstvenih storitev v enoten, dostopen okvir, ki ljudem zagotavlja pomoč, ko jo najbolj potrebujejo. Dolgotrajna oskrba na domu tako ni zgolj nova storitev, temveč pomemben družbeni dosežek, ki bo v prihodnje bistveno izboljšal kakovost življenja številnih ljudi in njihovih svojcev.

Vsebino omogoča Ministrstvo za solidarno prihodnost.