Senadova hči, Merima, se je rodila med vojno v Bosni. Pri štirih letih so se začele njene prve resne zdravstvene težave. Najprej epilepsija, ta se je stopnjevala, potem pa so zdravniki pri desetih letih v njeni glavi našli rastoč tumor. Potrebna je bila takojšnja operacija, v Ljubljani jo je izvedel naš priznani nevrokirurg dr. Vinko Dolenc. Čez dve leti se je tumor ponovil, deklico so spet operirali, tokrat v Hannovru. Leto dni po posegu se je Merimi stanje znova poslabšalo. Padla je v komo, zdravniki v Tuzli so ji komaj rešili življenje. Pozneje je prestala še nekaj težkih operacij v Zagrebu, tam so ji uspešno odstranili tumor najtrdovratnejše vrste. A prognoza je bila izredno slaba. Če se še enkrat ponovi, so rekli zdravniki, Merima ne bo živela dlje kot leto dni. Njen oče je, medtem ko je obupano iskal rešitev za svojo ljubljenko, slišal za »čudežno zdravljenje« s petrolejem. Nabavil ga je v Albaniji in ga deklici vsako jutro na tešče dajal po žličko. Slabše, kot je, ne more biti, si je rekel. Nekaj dni se je Merimino telo navajalo na smrdeč zvarek, kmalu ji ga je Senad začel dajati dvakrat na dan, zjutraj in zvečer. Iz prehrane so črtali vso predelano in industrijsko hrano, Merima je jedla samo ekološko. Poleg petroleja so ji začeli dajati v med zamešan ingver, limono, lan, kurkumo … Pila je na litre čajev iz sezama, origana, rožmarina, lovorja … Čeprav so od takrat petnajstletne deklice vsi zdravniki dvignili roke, nihče ji ni znal pomagati, njen oče ni obupal. Ni se vdal in je vztrajal. In namesto da bi bilo njegove ljubljene Merime vsak dan manj, je je bilo vsak dan več. Danes je Merima zdrava punca sredi dvajsetih, končala je trgovsko šolo in ima velike načrte v življenju. Njen oče še vedno budno nadzoruje njeno zdravstveno stanje, a na rentgenskih slikah ni videti nobenega tumorja več. Čudež, petrolej, splet okoliščin ali kaj tretjega, kdo bi vedel. Odtlej Senad pomaga drugim ljudem s svojimi zdravilnimi mešanicami in petrolejem, mnogim je ta terapija pomagala, drugim ne, a tako sem, preko svojega kuharja, izvedela za to neverjetno »zdravljenje«. Še meni se zdi cela zadeva, ko to pišem, tako skrajna in nenavadna, da si o njej sploh ne upam povprašati svojega onkologa. Že vidim, kako bi zavil z očmi. Spet ena pogruntavščina, bi rekel, šušmarjev ali tako imenovanih zdravilcev, ki služijo s stiskami ljudi.
Edini izvir naravnega čistega petroleja na svetu je v kraju Kruja v Albaniji. Iz izvira kaplja tako počasi, da potrebuješ za napolnitev litrske steklenice dobrih dvajset minut. Ko pišem o zdravljenju s petrolejem, pravzaprav ne odkrivam nič novega. Z zdravilnimi učinki nafte se je v preteklosti ukvarjalo že mnogo raziskovalcev. Slišala sem že, na primer, za naftne kopeli. Znanka mi je pripovedovala, da v Azerbajdžanu ponujajo prav posebno tradicionalno metodo zdravljenja v kopelih iz surove nafte, ki naj bi uspešno zdravile artritis, ginekološke in nevrološke bolezni. Terapija traja deset minut, surovo nafto pa je treba ogreti na 38 stopinj Celzija. Izvajalci te metode zagotavljajo, da ljudje po nekaj terapijah v gosti temni tekočini od njih odidejo ozdravljeni oziroma vsaj v boljšem fizičnem stanju. Pred stoletji so tamkajšnji prebivalci odkrili zdravilnost nafte čisto po naključju. Kot pač vse velike stvari v življenju. Nekoč naj bi tik nad naftno lužo omagala kamela in vsi so že mislili, da je konec z njo. A shirana in poškodovana žival, ki je legla prav na lepljivo tekočino iz nafte, je kmalu vstala in popolnoma okrevala. Odtlej domačini uporabljajo nafto tudi za zdravljenje ljudi.
V časih nekdanje Sovjetske zveze so ljudje z vseh koncev države hodili v ta t. i. Naftalan, v mestu so zaradi zdravilstva zrasli številni sanatoriji. Samo v enem letu naj bi na zdravljenje prišlo več kot 70.000 bolnikov. Celo muzej ozdravljenih so zgradili, v njem so razstavili bergle in invalidske pripomočke, ki so jih pri njih po uspešnem zdravljenju pustili bolniki. Vojna v osemdesetih letih med Azerbajdžanom in Armenijo je ustavila razcvet naftnega zdravilstva, država je potrebovala desetletja, da je popravila posledice vojne vihre, in danes sanatoriji spet delajo s polno paro. Takšen naftni bazen, v katerem je čisto črna voda, sem videla tudi v naših Moravskih toplicah. Voda smrdi že na daleč, ko greš v kopel, pa te tekočina zoprno pika po koži, predvidevam, da je to zaradi nafte in vročine.
Več v reviji Jana, št. 50, 13. 12. 2022
