Foto: Andrej Križ

Ne mine dan, da se Tina, Nina in Anja, tri dekleta, ki jih je združila podobna usoda, ne bi zahvalile neznanemu darovalcu za nova jetra in za življenje. Medtem ko so začela Tini jetra nenadno odpovedovati in je transplantacijo potrebovala čez noč, so Nino in Anjo zaradi diagnoze avtoimuni hepatitis že v otroštvu postavili pred dejstvo, da se bodo njuna jetra nekoč v prihodnosti verjetno izčrpala in jih bo treba presaditi. Srečale so se v ključnih trenutkih – druga drugi so pomagale prebroditi obdobje strahu in negotovosti pred presaditvijo, danes pa z največjim veseljem priskočijo na pomoč tistim, ki jih taka preizkušnja še čaka. Življenje pa odtlej zajemajo z veliko žlico.

Življenje Tine Belej, ki jo številni Laščani poznajo zaradi projektov, povezanih s kulturo in turizmom (že nekaj let je zaposlena v javnem zavodu STIK Laško), je pred desetimi leti viselo na nitki. »Zadelo me je kot strela z jasnega,« se spominja. Utrujenost je pripisovala vsakodnevnemu stresu. Ko pa je nekega dne opazila, da ima rumene beločnice, je vedela, da je vrag odnesel šalo in je nekaj hudo narobe. Osebni zdravnik jo je še isti večer napotil v celjsko bolnišnico. Preiskave so pokazale, da ji iz neznanega vzroka odpovedujejo jetra in da bo verjetno potrebovala presaditev. Vse se je dogajalo zelo hitro. Tri tedne je v ljubljanski bolnišnici upala na izboljšanje, kar pa se žal ni zgodilo. »Vedno bolj sem bila rumena, zalita – polna vode, pridobivala sem težo, utrujena sem bila pa tako, da bi lahko samo spala.« Presaditev je bila neizbežna, čakanje na čakalnem seznamu sploh ni prišlo v poštev, njeno življenje je bilo ogroženo. Jetra neznanega darovalca so zanjo prišla v enem dnevu! Medtem sta Nina in Anja na svoja čakali malce dlje, tudi zato, ker je bil potek njunih bolezni drugačen. Nina je za avtoimunim hepatitisom zbolela že pri šestih letih, vendar do dvajsetega leta ni imela posebnih težav. »Potem pa se je začelo. V telesu se mi je začela nabirati voda, na koži pa sem imela vedno več tako imenovanih pajkovih mrež – razpokanih žilic, ki nastanejo kot posledica slabega delovanja jeter, in krvavitve v trebuhu.« Že leta 2010 so jo poklicali na transplantacijski protokol – preiskave, potrebne pred presaditvijo, vendar se še ni mogla sprijazniti, da bi se ločila od svojih jeter. Njeno zdravstveno stanje takrat na srečo še ni bilo tako kritično, a se je slabšalo. Dve leti pozneje je že čutila, da brez presaditve verjetno ne bo več šlo. »Mama me je naročala še k raznim alternativcem v upanju, da morda presaditev le ne bo potrebna.« A nič ni pomagalo, Nina je bila vse bolj utrujena in izčrpana. Dobila je še sepso in začela je sprejemati neizbežno. Ko so bile vse preiskave za njo, so jo 4. julija 2013 uvrstili na čakalni seznam. »Zlomila sem se in razjokala. Prosila sem boga, naj mi da eno leto, da vse skupaj predelam in se pripravim. Točno leto dni pozneje so me poklicali.«

Več v Zarji, 22.11.2016