Pravijo, da ste genialen strokovnjak, eden od petih evropskih velikih nevroradiologov, ki zelo uspešno opravlja znotrajžilno zapiranje možganske anevrizme. Ste edini pri nas?
Ne, tudi v Mariboru te posege opravlja dr. Šeruga, a ne tako veliko. Da, pravijo, da sem najboljši (nasmeh), sam to težko potrdim: to morajo povedati kolegi, ki me vidijo pri delu, bolniki, ki mi, to lahko rečem, zaupajo in jih je čedalje več. Tako da zdaj komaj čakam, da se bosta tudi moja dva mlajša kolega enakovredno vključila v delo.
Zelo laično rečeno pomeni znotrajžilni poseg to, da greste skozi posebno napravo v dimljah po žilah do vratu, nato do možganov in popravite napake?
Natančno tako. Uporabljamo naravne poti v možgane, torej možganske arterije, včasih tudi venske. Če je žila zamašena ali zožena, jo odpiramo, če krvavi, poskušamo krvavitev ustaviti.
Možgani so občutljivo področje, ki se ga zdravniki bojijo, operacije na možganih so bile predvsem v domeni nevrokirurgov, posegi, ki jih opravljate, pa so sorazmerno nova stvar – vi jih opravljate šest let.
Prvo angiografijo (slikanje možganskega žilja z rentgenom in injiciranjem kontrastnega sredstva) so opravili leta 1920. Toda ta veda je bila precej omejena do odkritja računalniške tomografije in magnetne resonance na eni strani, po drugi strani pa do uvedbe znotrajžilnih instrumentov. Ti instrumenti so zelo miniaturni, posegi pa zahtevajo natančnost. Opravljamo jih šesto leto in doslej smo naredili približno štiristo zapiranj možganske anevrizme; zapiramo tudi arterio-venske malformacije – to so žilni klobčiči, prirojene spremembe v žilju, kjer so povezane arterije in vene: tudi te lahko zakrvavijo in povzročajo epileptične napade ter možganske kapi.
Možganska kap in možganska anevrizma lahko prizadeneta tudi mlajše osebe?
Seveda lahko, a posebej bi omenil predvsem možganske anevrizme, ki lahko prizadenejo vse starostne skupine – od novorojenčka do stoletnika. So pa pogostejše pri starejših, prirojena je le slabost žilne stene: tam, kjer je žilna stena slabša, se začne ustvarjati anevrizma, balonček, ki se napihuje in lahko poči. Mi ga zapolnjujemo s tenkimi platinastimi spiralami, ki jih »navijamo« znotraj anevrizme, naredimo gost klobčič, anevrizmo izključimo iz krvnega obtoka in tako preprečimo krvavitev. To je osnovna metoda, pri dodatni pa uporabljamo platinaste spirale, prevlečene z drugimi snovmi, ki lahko povzročajo skrčenje anevrizme. Pri anevrizmah, ki pritiskajo na primer na očesni živec, je v prednosti nevrokirurška metoda, ki anevrizmo in z njo pritisk odstrani.
Vaša metoda ne poškoduje možganskih celic?
Vedno poudarjam, da je ta poseg manj invaziven. Medicina išče poti, kako z najmanj škode narediti največ za bolnika. A poseg kljub temu ni preprost, lahko nastanejo zapleti, zapora možganske arterije, krvavitev. Vedno je treba pretehtati, kakšne so kljub možnim posledicam koristi pri posegu. A zagotovo z njim zelo dvigujemo kakovost življenja bolnikom, kajti možganska kap je glede na invalidnost na prvem mestu, glede na smrtnost pa ob staranju prebivalstva že prehaja na drugo! Če človeka zadene kap, mora čim prej, najpozneje v štirih urah in pol, priti v bolnišnico, kjer nevrologi lahko injicirajo zdravila za raztapljanje strdkov, v zadnjem času pa izvajamo veliko znotrajžilnega čiščenja strdkov.
Več v Jani št.8, 23.2.2010
