Saša se ni mogla odločiti za splav. »Težko je, ko kaže, da s tvojim otrokom verjetno ne bo vse v redu, ti pa se moraš odločiti, ali ga boš imel ali ne. Hude boje sem bila v sebi,« se spominja najtežjih trenutkov svojega življenja. »Na koncu sem si rekla, da je otrok, kakršen že bo, dar, ki mi ga življenje lahko da, in da bom sčasoma že videla, zakaj je tako.« Pri odločitvi jo je njen mož zdravilec vseskozi podpiral in ji stal ob strani. Ker se o svojem strahu, negotovosti in vseh vprašanjih, ki so se začela porajati v glavi, ni imela s kom pogovarjati, je začela – prepevati. Vso nosečnost se je tako umirjala ter pripravljala na vse, kar ji bo prihod novorojenčka prinesel. Mali Benet se je rodil dva meseca prezgodaj, in ker se ni premikal, so ga takoj priklopili na aparate. Po izrazu na obrazu zdravnikov je videla, da so zaskrbljeni, nihče si ni upal ničesar napovedati. Prve raziskave so pokazale mišično hipotonijo, torej nezmožnost gibanja, imel je luknjico v srčku in zlatenico. Poznejše diagnoze so potrdile še hiperaktivnost z avtizmom in nasploh hudo kombinirano motnjo v razvoju. Toda ker to menda ni imelo nobene zveze z bulicami, ki so jih zaznali na začetku nosečnosti, so rekli, da bi lahko vse skupaj povzročil stres pri porodu. Toda Saša v to ne verjame. »Porod je bil zame užitek, saj sem se nanj zelo pripravljala. Ko sem rojevala, sem v sebi začutila takšno moč, kot še nikoli v življenju, in rodila sem hitro!« Vendar zdravniki druge razlage niso našli.

Veš v Jani št. 10, 10.2.2010