»Pustite nam sanje,« med zvonjenjem prepeva v mobilnem telefonu Klementini Gartner iz Davče, ki je mama kar enajstim otrokom. Z možem Romanom sta prisrčna človeka in pri njiju ne opaziš niti trohice nervoze ali slabe volje, njunih enajst sončkov jima pomeni največ na svetu.

Pri Dolinarjevih, kot pravijo pri hiši, je bilo pri našem prihodu presenetljivo mirno. Če sem iskrena, sem pričakovala, da bom že z dvorišča slišala jok, vpitje, prepirčke. A Gartnerjevi otroci so lepo sedeli na kavču in nas pričakovali, le najmlajši dveletni Oskar se je crkljal v atijevem narečju. »Ta je naš crkljanček, saj mu kot najmlajšemu vsi namenjamo največ pozornosti,« pove simpatična mamica Klementina, ki spretno skriva utrujenost, ki ti jo zagotovo povzroča enajst nadebudnežev. A nikjer ni niti kančka nejevolje, iz vsakega posebej sije energija sreče. Oskar se ves čas vneto drži atija, veliko simpatije pa pokaže tudi našemu fotografu Mitji. Ja, moški so pri Dolinarjevih v manjšini. Štirim dela družbo kar devet deklet.

Trikrat dvojčice. Gartnerjeva četica otrok je stara od dveh do štirinajst let. Najstarejša Janja v jeseni kot prva odhaja od doma. Obiskovala bo Srednjo vzgojiteljsko šolo v Ljubljani in bivala v dijaškem domu. Drugi je Žan, ki se bo po vsej verjetnosti vpisal na lesarsko šolo, a ima še leto dni časa, da se odloči. Irma je stara dvanajst let, Breda in Mirjam deset, Vanja in Nadja osem in pol, Nace šest in pol , Vilma in Vida štiri in pol, Oskar pa dve leti. Vrtca niso nikoli obiskovali, saj bi jih morali voziti v 20 kilometrov oddaljene Železnike. Oče Roman je gozdar, zato je veliko na terenu in nikoli ne ve, kdaj bo končal delo. »Ker je otrok veliko, jim nikoli ne manjka družbe pa tudi okoli hiše je dovolj prostora, da se lahko igrajo,« pove mama Klementina. Zdaj so dopoldne doma le še trije, trije obiskujejo podružnično šolo v Davči, pet pa osnovno šolo v Železnikih.

Zaradi snega še niso manjkali v šoli. Dolinarjeva kmetija leži na 830 metrih nadmorske višine in velikokrat jim zima nasuje obilo snega. Po mlajše pride šolski kombi, starejše do avtobusa pelje oče in jih gre iskat tisti, ki je doma. To je največkrat mama Klementina, ki je bila pri desetem otroku še zaposlena kot kuharica v Domu starejših v Podbrdu, potem pa je ostala doma. Cesta v Davčo je strma in ne morem si predstavljati, kako je po tem, ko se je treba spopasti s poledico. »Sedaj ko je asfalt, je bolje. Včasih je bilo tako ledeno, da sem se s stranico avtomobila naslonil ob kup snega ob cesti in tako dodatno zaviral,« pove Roman, ki je na pogled tako mladosten, da človek le stežka verjame, da je oče kar enajstim otrokom.

Presenečenje. Gartnerjevim se ob dogovoru, da jih s fotografom obiščeva, niti sanjalo ni, da z nama prihaja presenečenje. Nekaj minutk pozneje je namreč na dvorišče pripeljal kombi iz kranjskega Mercatorjevega hipermarketa s presenečenjem. Podjetje je namreč takoj prisluhnilo naši želji in številni družini podarilo osnovne življenjske potrebščine pa tudi nekaj priboljškov za otroke. In ko rečem takoj, mislim dobesedno. Odzvali so se že uro po prejemu mojega e-sporočila in mi po telefonu sporočili, da bodo družino obdarili. Ko je šofer Borut odprl vrata Mercatorjevega kombija, smo bili presenečeni vsi. Mama Klementina mi prišepne: »Tega mi v telefonskem pogovoru niste omenili.« S skupnimi močmi smo škatle znosili v dnevno sobo, a otroci so jih le od daleč opazovali, dokler jim mamica na moje prigovarjanje ni dovolila, da malo pobrskajo. »Ko prideva z možem iz trgovine, otroci pridejo gledat, kaj sva kupila, in dobro vedo, da lahko kaj vzamejo, šele ko jim to dovoliva.« Neverjetno, a če želiš obvladati enajst otrok, morata v hiši vladati red in disciplina.

Božič je praznik, ki ga posvetijo družini. Gartnerjevi so verni in še vedno ohranjajo tradicijo. Minuli torek je na domačiji prenočil kip Marije, ki v dnevih pred božičem potuje od hiše do hiše. Nekaj posebnega je, kot mi povedo, božični večer. Postavijo smrečico, naredijo jaslice, ob katerih se zbere celotna družina in moli rožni venec. Potem se odpravijo k polnočnici. Lani so se komaj otresli novinarjev, ki so jih klicali na božični večer in želeli posneti dogajanje pri njih doma. » Lepo sem jim razložila, da je to družinski praznik, ki ga želimo preživeti skupaj in se posvetiti molitvi, da nas pa lahko obiščejo kadarkoli, le na božični večer naj nas pustijo, da praznujemo v družinskem krogu,« pove Klementina, ki je kot prava gospodinja že spekla zajetno količino odličnih keksov.
Pri Gartnerjevih bo veselo tudi na silvestrovo. Otroci vsako leto naštudirajo igrico in jo ta večer v družinskem krogu odigrajo. Mama Klementina pove, da je še posebno zabavno pri družabnih igricah, kjer kandidatov, ki bi se pomerili med sabo, nikoli ne zmanjka.

Ni sem jim težko odpovedovati. Klementina in Roman Gartner sta človeka, ki sta in bosta otrokom dala tisto, kar je najpomembnejše – veliko ljubezni in topel dom, kamor se bodo lahko vedno vračali. Poleg stare hiše stoji nedokončana nova hiša, v kateri bo imel vsak otrok svojo sobo, kar bo za družino dobrodošla pridobitev. Na Dolinarjevi kmetiji redijo 16 glav govedi in druge živali, doma pa pridelajo nekaj zelenjave in sadja, nabirajo gobe , gozdne sadeže, zelišča. Čeprav je s kmetijo veliko dela, se oče vsak dan vozi v službo, zato da je kot pravi, vsaj ena redna plača pri hiši. Gartnerjeva sta hvaležna za vsakršno pomoč tudi Klementininim staršem, s katerimi živijo v isti hiši.
A nobena materialna dobrina ne more nadomestiti ljubezni in energije, s katero se starši trudijo, da bi otroke vzgojili v pridne, poštene in delovne ljudi. Po tem, kar sem videla in doživela v uricah druženja z njimi, sem prepričana, da so na pravi poti in jim bo uspelo.