Presenetila me je sicer logična ugotovitev, da od iznajdbe elektrike, torej dobrih sto let, ljudje spijo precej manj. Sveče, oljenke in petrolejke, vir nočne razsvetljave za človeštvo pred tem, ljudem niso bistveno prikrajšale spanca, z elektriko pa se je dan podaljšal v noč in vsaka generacija si bolj pritrguje spanec. Prav katastrofalno pa je menda pomanjkanje spanja pri današnjih otrocih, saj spijo v povprečju po uro na dan manj kot otroci pred 30 leti. Spanje postaja pomembno področje raziskav, in kot ugotavljajo, ima pomanjkanje spanca drastične posledice na otrokovo inteligenco, vedenje in debelost.

Že odrasli pogosto zanemarimo spanec zaradi dela ali razvedrila. Tudi sama sprejmem dodatne naloge, čeprav vem, da jih bom lahko opravila samo na račun spanja. Več produktivnosti zaradi čezmernih budnih ur je načelo moj imunski sistem in, kot me strašijo, se tega ne da obnavljati, lahko samo zaustavim nadaljnji razkroj. Pa če pomanjkanje spanca škodi že odraslim, kakšne so šele posledice za otroke?
Nedavna BBC-jeva oddaja je raziskala spalne navade med današnjimi britanskimi šolarji in ugotovila, da mnogi ne zatisnejo oči pred drugo uro zjutraj. Preveč stvari jih odvrača od spanja: domača naloga, računalnik, igrice, mobilni telefoni, pa tudi starši, ki delajo dolgo v večer in se lahko samo pozno posvetijo družini. Neprespani otroci poročajo, da naslednji dan med poukom komaj držijo oči odprte.
Znanstveno razlago posledic pomanjkanja spanca sem našla v Guardianovi (23. 1. 2010, Family 4) recenziji knjige Nurtureshock (Šok vzgoje. Zakaj je napačno vse, kar mislimo o vzgoji otrok), Po Bronson in Ashley Merryman, Ebury 2010. Skeletno povzemam.
Možgani se razvijajo do 21. leta starosti, in to predvsem med spanjem, s tem da ima otrokovo spanje drugačne značilnosti od spanja odraslih. Otroci prebijejo 40 % spanja v stanju počasnih valov (slow wave), odrasli pa le približno 4 %. Raziskovalci spanja ugotavljajo, da ima zato vsaka izgubljena ura spanja eksponentne posledice za razvoj otroških možganov, kar vpliva na otrokovo učenje in čustveno ravnovesje. Še presenetljivejši je vpliv prikrajšanega spanca na navidezno nepovezana področja, kot sta epidemija debelosti in porast motnje ADHD (pomanjkanje pozornosti in moteča hiperaktivnost).
Po ugotovitvah povzroča otrokom pomanjkanje spanja trajne spremembe v strukturi možganov, ki se jih ne da nadomestiti. Zaradi spanca podhranjeni možgani se izražajo v slabših ocenah. Taki otroci se teže učijo in si naučeno tudi slabše zapomnijo. Kar se naučimo čez dan, možgani namreč ponoči premestijo v učinkovitejše predele shranjevanja: več ko se otrok nauči podnevi, več spanja potrebuje čez noč za utrjevanje.
Pomanjkanje spanja menda povzroča tudi debelost pri otrocih, ker spodbuja hormon grelin, ki povečuje občutek lakote in zavira njegovo metabolično nasprotje leptin, ki občutek lakote niža. Pomanjkanje spanja tudi povečuje hormon kortizol, ki spodbuja telo k proizvajanju maščobnih celic. In zaradi različne sestave spanja med otroki in odraslimi je povezava med prikrajšanim spanjem in debelostjo veliko močnejša pri otrocih kot pri odraslih. In tako naprej.
 Kar 60 odstotkov ameriških dijakov poroča, da se jim pomanjkanje spanca pozna pri ocenah. Tretjina vsaj enkrat na teden v šoli zaspi. Kar polovica najstnikov spi manj kot sedem ur na noč, v srednji šoli manj kot šest ur in pol. Celo predšolski otroci imajo na noč pol ure manj spanja kot generacija njihovih staršev v tej starosti. Zakaj?

 

 

Jana št. 12, 23.3.2010