Vse več je takih, ki so prepričani, da je treba v vsestransko dobro in korist otrok v slovenskih šolah marsikaj spremeniti. Naše sogovornike – strokovnjake in starše – smo zato povprašali, kaj konkretno bi bilo treba spremeniti v naših šolah in kakšno šolo si pravzaprav želijo. Dve sogovornici  sta tudi sodelovali na javni tribuni Kakšno šolo hočemo. 

Vrhunsko izobraževanje in srčna vzgoja
Dr. Manca Košir, sklicateljica in voditeljica javne tribune Kakšno šolo hočemo na MZŠ v Ljubljani: »V slovenskih šolah je treba spremeniti marsikaj. Najprej izobraževanje učiteljev, saj šola 21. stoletja potrebuje drugačne učitelje, kot prihajajo s fakultet pedagoške smeri. Za odlično šolo so potrebni najboljši učitelji. Kajti učitelj ni le poklic, temveč tudi poslanstvo. To pa zmore opravljati le ljubeča, sočutna, svobodna, samostojna in strokovno odlična osebnost. Ki je visoko motivirana, osebnostno zrela in etično odgovorna. Da bi prišli do takih učiteljev – med sedanjimi jih je že vrsta, a  bi to moralo biti pravilo, predlagamo sprejemne izpite, na katerih kandidati ne bi pokazali samo visokega inteligenčnega kvocienta, temveč tudi čustveno inteligenco, socialno inteligenco, sposobnost za dialoško soustvarjanje skupnosti in dobro timsko delo. Take učitelje bi bilo treba tudi odlično plačati! Zavzemamo se tako za vrhunsko izobraževanje kot za srčno vzgojo učencev. Šola naj vzgaja – to pa lahko počne le dober učitelj z osebnim zgledom – samostojno, odgovorno, sproščeno in samoozaveščeno osebnost. Ki zna skrbeti za svoja čustva, zdravje, samodisciplino, zna komunicirati, čutiti, sodelovati in se povezovati z drugimi. Poudarjamo spoštovanje. Spoštovanje učiteljev do učencev in staršev in nasprotno ter spoštovanje učencev do drugih in drugačnih od sebe.

Javna tribuna Kakšno šolo hočemo je bila samo začetek – odličen začetek, moram reči, saj je prišlo nanjo okoli 300 ljudi! – sledile so tri temeljite diskusijske delavnice, na podlagi katerih sva z njihovo voditeljico,  kolegico Barbaro Škarja, spisali osnutek manifesta za odlično javno šolo, o katerem zdaj premišljuje naš izvoljeni odbor. Jeseni bomo zbrano gradivo (najbrž ga bomo lahko merili z metrom!) in manifest predali ministru dr. Lukšiču, delom bomo pa še nadaljevali. Center za duhovno kulturo bo še naprej povezoval člane gibanja Kakšno šolo hočemo, prirejal pogovore in izobraževanje z zgledi dobre prakse itn. Tudi na podporo Foruma Janinih Slovenk računamo!«
Hočemo šolo, kjer je delo vrednota in radost

Dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič, psihologinja, strokovnjakinja za psihologijo družine:  »Morali bi si postaviti cilj, da bodo šolo soustvarjali učitelji in učenci. To mora najprej biti  šola, ki zmore zagotoviti odnos,  ki omogoča soustvarjanje: učitelji in učenci se poslušajo, se slišijo in dogovorijo v učeči se skupnosti. Takšna šola od nas vseh zahteva premik. V središče dragocenega procesa učenja in poučevanja mora postaviti odnos. Premik, ki ga moramo narediti odrasli, je zajet v besedah, ki odlično opisujejo obe vlogi v procesu učenja in poučevanja. Učitelj je spoštljiv in odgovoren zaveznik učenca, ki je ekspert iz izkušenj. Mislim, da ni lepšega opisa vloge učitelja in učenca za delo v šoli v tem tisočletju. Učitelj se pridruži učencu, da bi skrbno soustvarjanje znanja začel tam, kjer učenec je. Učenec začne iz svoje ekspertnosti, da bi raziskoval, odkrival in se učil. Učenec potrebuje učitelja, ki ga bo spoštljivo usmerjal, podpiral, popravljal, mu pomagal. Učitelj ni več edini posestnik resnice, temveč šteje tudi resnica učenca in s tem odnos, v katerem se resnično soustvari novo znanje. Učiteljevo moč nadomesti občutljivo skupno iskanje in raziskovanje z učencem. Kakšno šolo hočemo? Na omenjeni javni tribuni Kakšno šolo hočemo so bila zame dragocena naslednja sporočila: govorili smo o tem, da hočemo šolo, v kateri bo učenec živ, udeležen v odnosu z učiteljem, ki mu bo omogočil izkušnjo, da je znanje vrednota, da je delo vrednota in radost. Pomembno je sporočilo, da mora šola ostati v šoli, da učenje in poučevanje sodita v šolo, da se ti dragoceni procesi raziskovanja in spreminjanja učeče se skupnosti morajo dogajati tam, v procesu učenja. Ne doma, kjer laiki, nadomestni amaterski učitelji inštruirajo otroke ali tako intenzivno sodelujejo pri učenčevem delu, da so ocene naših otrok v preveliki meri delo staršev. Pri tem se izgublja nekaj izredno dragocenega: otrok ne dobi izkušnje, da zna, zmore, izkušnje o naporu in resnem delu. Še več. Sporočilo je, čeprav nenamerno: sam ne moreš, to, kar zmoreš sam, ni dovolj dobro. In dobro vem, da smo si želeli šolo, kjer revni otroci ne bodo slabše ocenjeni, šolo, ki bo vsakemu učencu zagotovila pogoje, da dela in napreduje po svojih najboljših močeh.«  
Šola naj spodbuja razvoj zadovoljnih in ustvarjalnih ljudi

Dr. Tamara Ditrich, indologinja z desetletnimi pedagoškimi izkušnjami v Avstraliji in Sloveniji: »Vprašanje, kakšno šolo hočemo, je neposredno povezano z vprašanjem, kakšno družbo hočemo. Kaj moramo storiti, da bo v družbi več radosti, zadovoljstva, ustvarjalnosti, varnosti in zaupanja? Predlagam, da bi v šolah razvijali predvsem prijateljsko sodelovanje in zaupanje med učenci, učitelji in starši ter vzpodbujali soustvarjanje, sproščenost in radost. Poudarek naj bi bil na etiki, spoštovanju do vseh ljudi, narave in okolja, razvijanju sočutja, netekmovalnosti in povezanosti. Šola naj išče v učencih znanje in ne neznanja, pomaga naj učencem odkriti in razvijati njihove potenciale – intelektualne, čustvene in duhovne. Izobraževanje je celosten proces, zato predlagam, da se informativne vsebine skrčijo in naj se uvede veliko več ustvarjalnih vsebin, ki celostneje povezujejo različne predmete ter so bolj odprte za eksperimente, za ideje in ne sledijo samo vnaprej določenim programom. Šola naj vzpodbuja razvoj zadovoljnih in ustvarjalnih ljudi, ki so sposobni sodelovati, deliti in ne tekmovati. Zato predlagam, da bi se ukinilo točkovanje in prenehalo vzpodbujanje tekmovalnosti – učenci, ki tekmujejo med seboj, ne morejo razvijati sočutja in medsebojnega sodelovanja, bistvenih temeljev zdrave družbe. Predlagam, da se uvedejo najrazličnejši tipi šol (obstaja veliko modelov po svetu), tudi takšne brez ocenjevanja, da se uvedejo različne možnosti individualnih programov šolanja, kjer se lahko učenci šolajo tudi doma v sodelovanju z drugimi ustanovami in drugimi programi in kjer bi se vzpodbujala večja povezanost med generacijami. Pri tem naj bi bili prehodi med različnimi tipi šol in različnimi sistemi šolanja preprosti in fleksibilni ter bi omogočali čim več možnosti za kombinacije formalnih in neformalnih oblik šolanja. Skratka, manj birokracije in kontrole, več zaupanja, radosti ter ustvarjalnosti.«

Več v Jani št. 33, 18.8.2009