Kmalu po rojstvu sina Žige je Tadeji Bradaš iz Logatca prišla v roke knjiga zdravilke Barbare Brennan Moč zdravilnih rok, ki jo je tako zelo pritegnila, da se je odločila za izobraževanje na njeni šoli. Približno takrat je začela opažati čedalje večje težave pri svojem sinu. Nekaj let pozneje so zdravniki potrdili, da ima avtistične motnje. Nič se ne zgodi naključno, pravi, in Žiga je bil prvi, ki mu je s svojim terapevtskim znanjem in z neizmerno potrpežljivostjo, ki jo premorejo samo matere, pomagala.

Delo na njenem področju, diplomirala je namreč iz računalništva, Tadeje ni izpolnjevalo. A kjer koli se je v naslednjih letih želela preskusiti, ji ni uspevalo. Vrata so se ji vedno pred nosom zaprla. Vmes je leta 1995 še zbolela zaradi hormonskega neravnovesja in imela težave s hipofizo, tako da je že takrat napravila prvi korak na poti dolgega osebnostnega razvoja. V tistem času je spoznala moža in leta 2001 se jima je rodil Žiga. Ko se je s polletnim fantkom, takrat so živeli v Kopru, nekega dne sprehajala po Ljubljani, ji je pri uličnem prodajalcu padla v oči knjiga Moč zdravilnih rok znane ameriške zdravilke Barbare Brennan. »Knjigo sem kupila, jo na mah prebrala in si mislila, da moram to žensko spoznati, da mi bo pomagala, čeprav ni bilo z mano takrat nič narobe.«

Kocke so se začele zlagati
Kocke njenega življenja so se tako počasi začele zlagati. Barbara Brennan je leta 2003 odprla svojo šolo tudi v Evropi (Barbara Brennan School of Healing) in Tadeja se je takoj vpisala, ne da bi sploh prav dobro vedela, kam jo bo to pripeljalo. Že v prvem letu njenega šolanja pa sta z možem začela opažati nenavadno vedenje njunega sina. »Bil je precej drugačen od drugih otrok – ni prenašal neke hrane, nekaterih oblačil na sebi, dotikov, ni se družil s preostalimi otroki, veliko je kričal in bil zelo agresiven do sebe. Prva spoznanja na šoli – o energijskem delu, karakternih strukturah in o tem, kako pristopiti k človeku, so mi tako pomagala najti pot do Žige. Najprej sem se začela ukvarjati z njegovo avtoagresijo.« Fantek je namreč velikokrat butal z glavo ob steno in se grizel. »Čutila sem, da je to izraz velike stiske v njem. Vedela sem tudi, da mu teh dejanj ne smem preprečiti, ker bo njegova stiska samo še večja. Pa sva začela preusmerjati to energijo na telovadno žogo. Ko je bilo hudo, sva s palicami skupaj udrihala po telovadni žogi in na koncu začela oba uživati ter se veliko smejati.« Po letu dni je povsem prenehal biti agresiven. »Še danes imamo doma na pol prerezane plavalne pene v obliki cevi in z njimi tolčemo po stolu, kadar se v nas nabere jeza – da je ne zadržujemo v sebi ali stresamo na druge.« Ko so v Sloveniji zdravniki končno posumili, da gre pri fantku za avtistične motnje, sta s Tadejo nekaj najvidnejših znakov že odpravila. Leta 2008 so mu postavili diagnozo prevazivna razvojna motnja, ki je ena od motenj avtističnega spektra in disfunkcija senzorne integracije. Ta je nevrološka motnja, ki se pri Žigi kaže v tem, da ne sebi ne prenese nekaterih tkanin, nekatere hrane v ustih, ničesar na obrazu, niti vode, zato pri osmih letih tudi še ne plava. »Zadnje poletje je prvič poskusil z masko in imel glavo v vodi.« Ima še proprioceptivne težave, kar pomeni, da težko zaspi, ker se ne more orientirati v prostoru, ko zapre oči. »Vse te težave pri Žigi so z leti postale bistveno manjše, ker smo se z njim intenzivno ukvarjali, pri čemer pa mi je znanje s šole Barbare Brennan precej pomagalo, da sem se lahko na sinovo raven spustila brezpogojno in brez sodbe.« Njena zaključna naloga na šoli je bila – jasno – o avtizmu. V njem je iskala globlje življenjsko sporočilo avtizma. »Ko sem ugotovila, da je avtizem najhitreje rastoča bolezen zahodnega sveta, sem se zamislila. Sama avtizma namreč ne pojmujem kot bolezen, temveč kot stanje duha, ki ga je mogoče spremeniti. Z Žigovo pomočjo sem se naučila, da so nas ti otroci in seveda odrasli prišli naučit nekaj osnovnih življenjskih vrednot, ki se v zahodnem svetu izgubljajo. Ena takih je biti v stiku – najprej sam s sabo. Šele takrat lahko drugega vidimo brez sodb, takega, kot je. Druga stvar je čista komunikacija. Moj sin ne razume, če mu na pol stavka rečem: Saj veš, kaj mislim. Naučil me je, da povem vse. Neizrečene misli učinkujejo prav tako kot izrečene, še bolj, ker si jih vsakdo po svoje razlaga. Tretja stvar pa je brezpogojnost. Žiga vse čuti brezpogojno. Kar je nam, ki smo vajeni pogojevati, zelo težko. Ko se naučimo dajati brez pričakovanj, lahko pravzaprav začnemo uživati v svojih občutkih.«

Več v Jani št. 1, 5.1.2010