Maša in Peter sta poročena petindvajset let. Spoznala sta se v domačem kraju in iskrica med njima je hitro na vso moč preskočila. »Vsaj pri meni,« se smeji Maša, ki se je kmalu preselila k Petru v hišo njegove babice. Želela si je čim prej od doma in pri devetnajstih je že rodila hčerko. Toda nesoglasja med njo in Petrom, ki so se v blagi obliki nakazovala že na začetku zakona, so pred leti izbruhnila s tako močjo, da sta se odločila poiskati pomoč. Z imago terapijo sta se naučila, kako razumeti in sprejeti drug drugega. Danes sta bolj zaljubljena kot kadar koli.

Sam sem nezakonski otrok in očeta nisem nikoli poznal, mama pa me je pri šestih letih pustila pri babici. Ustvarila si je drugo družino, zato sem se želel takoj, ko je Maša zanosila, poročiti, da ne bi bil tudi moj otrok nezakonski,« zgodbo začne Peter. Njun mir je bil le kratkotrajen. Vrata babičine hiše so bila namreč odprta za vse sorodnike, ki so se vtikali v življenje mlade družinice. »Teta me ni preveč marala in je proti meni hujskala Petrovo babico, ta pa je pritiskala nanj,« razlaga Maša, kako se je znašla v začaranem krogu. Peter je veliko delal, zato ga je pogrešala in bila ljubosumna na vse sorodnice, ki so prihajale v hišo, pa tudi na druge ženske, ki so bile s Petrom v stiku. »Zame se je vse to družinsko življenje začelo prekmalu,« ugotavlja Peter, ki tako mlad, takrat je imel 23 let, še ni znal prenašati bremena odgovornosti do družine. Ko se je tako znašel med dvema ognjema, je raje bežal od doma – v še eno popoldansko službo in pozneje v šolo. »Nikogar nisem hotel razočarati, vsem sem želel ugoditi, a ker tega nisem zmogel, sem se raje umikal.« In je tako deloval po vzorcu svojih starih staršev, s katerimi je odraščal: babica je bila doma, pazila na dom in otroke, dedek, ki je bil glavni v hiši, pa je služil denar.

Po kakšnih petih letih zakona je Maši prvič tako prekipelo, da je spakirala kovčke in se s hčerjo odselila domov, pa jo je Peter hitro prišel iskat. »Moji starši tega niso odobravali, rekli so mi, naj kar malo potrpim. Nasploh sem morala vedno delati, kot so rekli oni, in ne, kakor sem želela sama. Če sem se opogumila in povedala svoje mnenje, sem hitro dobila hladen tuš, češ da se tako ne govori. Tako sem se venomer prilagajala drugim, se trudila ustrezati okolici, ne pa biti zvesta sami sebi.«

Izbruhnilo je ljubosumje
Prva večja prelomnica v njunem življenju je bila smrt njegove stare mame. »Takrat sem se končno počutil svobodnega. Nikogar ni bilo, ki bi me omejeval in se vmešaval v moje življenje, in takrat sem šele začutil pripadnost svoji družini.« Maša dodaja: »Osebe, ki so me prej lahko hitro spravile ob živce, nenadoma niso več prihajale v hišo in naslednjih deset let našega življenja je bilo, z izjemo drobnih vsakdanjih življenjskih težavic, res idealnih. Potem je spet izbruhnilo moje ljubosumje.« Dokler sta skrbela za hčer, se je čustvo v njej pritajilo. Toda ko se je hči začela osamosvajati, sta se kot par morala soočiti s seboj. »Ko partnerja vstopita v novo življenjsko obdobje, to je lahko denimo upokojitev, rojstvo otroka ali trenutek, ko otroci odidejo od doma, se v novih okoliščinah nemalokrat spoprimeta z občutki, ki so bili prej skriti v ozadju. Veliko več sta sama skupaj in stvari, ki med njima niso razčiščene, pridejo na plan,« pravi Maja Trampuž, svetovalka v Centru za kakovost odnosov in imago edukator. In tako se je zgodilo tudi Maši in Petru.

»O, takrat je bilo pa res hudo,« vzdihne Peter. Maša nadaljuje: »Bila sem v globoki depresiji. Zelo nerazsodno sem razmišljala, kot bi me popadel nekakšen demon. Zaradi že v otroštvu vcepljenega občutka krivde sem takrat tudi vsak dan skrbela za bolne starše. Zraven pa so se nabirale vedno nove in nove stvari, dokler balon ni počil! Nisem mogla več prenašati bremena, ki sem si ga nalagala leta in leta. In reagirala sem pač, kakor sem do takrat znala.« Svojo grenkobo in gnev je zlivala na moža in tudi na hčer. »Zavedala sem se, da to ni dobro za nikogar. Šla sem do psihiatra, ki mi je dal antidepresive, vključila sem se v terapijo, kjer smo delali v skupinah po deset, petnajst ljudi in si komaj prišel na vrsto, da poveš svojo zgodbo, ampak to ni bilo to.« Tudi Peter ni več vedel, kaj storiti. Pol leta sta se vrtela v začaranem krogu.

Več v Jani št. 9, 2.3.2010