Dokumentarno-igrani film Hitlerjeva biblija avtorja, scenarista in režiserja Mihe Čelarja šestinšestdeset let po koncu druge svetovne vojne postavlja vprašanja o Enigmi, šifrirnem aparatu, ki naj bi ga po besedah arheologa dr. Gasparija imeli na Bledu, nacistih, ki naj bi želeli na Blejskem otoku podreti Marijino cerkev in na njenem mestu postaviti Votanov hram, svetišče neopoganske religije, o še neodkriti slovenski vohunski zgodbi z Bleda in obveščevalcu Jožetu Janu – Iztoku ter njegovih odkritjih o nemških jedrskih poskusih na otoku Rugen in Hitlerjevi bibliji. Napet dokumentarec potegne z razkritji. »Verjamem,« pravi avtor, ki je z ekipo šest mesecev raziskoval množico dokumentov, »da je Hitlerjeva biblija obstajala.«

Od kod informacije o Hitlerjevi bibliji?

Scenarij in besedilo sta bila narejena na osnovi dnevnika obveščevalca Jožeta Jana, o katerem govori film. Leta 1968 ga je objavil v prilogi Nedeljskega dnevnika. Pred dvema letoma je arheolog dr. Andrej Gaspari, ki je bil vodja vojaškega muzeja v Mariboru in je eden naših največjih specialistov za staro orožje, napisal v internem glasilu ministrstva za obrambo članek z naslovom Votanov hram namesto cerkve Marijinega vnebovzetja. Raziskovati je začel že v začetku osemdesetih, ko je vodil podvodne arheološke raziskave v Blejskem jezeru, da bi v njem odkril znameniti nacistični šifrirni stroj – Enigmo, ki so ga Nemci na begu pred zavezniki skrili v jezero. In je naletel na ime Jožeta Jana, ki je na Bledu samostojno vodil obveščevalno mrežo, nato pa v NUK našel njegov dnevnik. Moj  kolega, raziskovalec in sodelavec pri filmu Aleš Lebar, zaposlen na ministrstvu za obrambo, mi je prinesel ta članek – vprašal me je, ali je to material za Hollywood. Odločili smo se za raziskovanje dokumentov: šli smo v knjižnice, arhive (tudi Udbin in Spizov), brskali, pregledovali mikrofilme, se prebijali skozi slabo vidne tekste.
V filmu se prepletata vsaj dve zgodbi: razkrivate ozadje vojnega Bleda in zgodbo o slovenskem vohunu Jožetu Janu, ki so mu v boju proti nacizmu pomagali celo Nemci. Je to ključ dogodkov?
Bled je posebna medvojna zgodba: tu je živelo veliko pomembnih ljudi, podatke so s transkripcijo na Enigmi pošiljali v svet. V hotelu Park je bila med okupacijo relejna telefonska postaja, prek katere je potekala nemška vojaška linija Berlin–Atene. Za naciste je bil Bled tako pomemben, da ga je med vojno večkrat obiskal celo vodja SS Heinrich Himmler. Kraj, ki je imel Enigmo, je pač bil pomemben! Bled je bil tudi raj Avstro-Ogrske, tako Nemci kot Italijani so si ga pustili za oazo. No, v metežu pripadnikov tretjega rajha so se znašli tudi antinacisti in znanstveniki, ki so imeli svojo vohunsko vizijo ter so delovali na Bledu, pomembna pa je tudi židovska linija ljudi, do katerih je bil Bled vedno prijazen – Blejci pa za denar pripravljeni narediti marsikaj. No, evropski Židi so bežali pred nacizmom s pomočjo blejskih hotelirjev v ZDA in hkrati vzpostavili veliko zvez.
Seveda govorite o informatorki Jožeta Jana, nemški grofici von Stratten?
Ja, ta Janova informatorka je prišla do njega preko židovskih linij. Iz Berlina mu je prinesla podatke o tajni nemški bazi na otoku Rugen, kjer naj bi nacisti že pred zavezniki razvili in preizkusili prvo atomsko bombo na svetu. Sicer je delala za medvojno nemško filmsko podjetje UFA. Povezana je bila z drugo frakcijo nemških jedrskih fizikov (prvi val je šel že pred vojno z Einsteinom v ZDA): to naj bi bili ozaveščeni ljudje, ki so domnevali ali vedeli, da ZDA že razvija jedrsko orožje.
In so želeli pomagati?
Po kapitulaciji Italije in Hitlerjevem porazu v Rusiji je bilo jasno, da bodo Nemci izgubili vojno. Glede na to, da naj bi Američani že imeli jedrsko orožje, zavezništvo med njimi in Rusi pa je bilo trhlo, se je porajala nevarnost, da bodo Rusi zaostali pri orožju: ozaveščeni nemški znanstveniki so želeli svetovno ravnovesje na področju atomskega orožja.
Zato so posredovali podatke o bazi, kjer so nacisti razvijali atomsko tehnologijo? Te informacije pa so šle prek Jožeta Jana?
Tako je, on je bil povezan z židovsko navezo. A te atomske tehnologije in same baze, otoka, nismo do konca raziskali, saj bi morali iti v Rusijo in tam iskati po njihovih arhivih – mi smo le do konca razgrnili Janovo dnevniško zgodbo.
Ste se osredotočili na Hitlerjevo biblijo?
Da. Ko smo odprli kartoteko SPIZ, na osnovi katere je Jan dobil borčevsko pokojnino, smo videli popolno dokumentacijo pričevanj, kaj je kdo v tistem obdobju počel. V njej je slovenska zgodovina: zasliševalci so hodili po terenu, se pogovarjali, spraševali in zapisovali; če so se podatki ujemali, so ljudje dobili ugodnosti, za katere so prosili.
Pa je Janova kartoteka tam dokaz, da je njegova zgodba verodostojna?
Jan je tam opisal vse, v kartoteki so celo prvi izvodi Mladine, katere prvi urednik je bil, zapisane so njegove besede o nemški bazi. Danes bi bilo lahko napisati takšno fantazijo, toda kje bi jo našel Jan leta 1958, ko je pisal za SPIZ? Ni bilo knjig, ni se pisalo o tem.

 

Več v Jani št. 19

Tekst: MIŠA ČERMAK, foto: ŠIMEN ZUPANČIČ