V Sloveniji sploh ni redko, ko eden od staršev vzame pravico v svoje roke in si proti volji drugega prilasti otroka. V zadnjih desetih letih je slovenska policija obravnavala kar 44 kaznivih dejanj odvzema mladoletne osebe. Policijska statistika sicer ne beleži osumljencev po spolu, a če se v zadeve nekoliko bolj poglobimo, vidimo, da so bili v veliki večini to očetje. Vsaka številka iz žalostne statistike odvzemov otrok med starši za sabo skriva žalostno zgodbo posameznika. Med njimi je zgodba otroka, ki ga je oče več let skrival pred materjo in ji ga popolnoma odtujil. Uradno je zadeva rešena, a posledice so zelo hude. Nosijo jih predvsem otrok in njegova mama, pa tudi otrokov oče.

Mama iz razumljivih razlogov želi ostati anonimna. Na pogovor je pristala samo zato, ker je zgrožena nad dogajanjem v zvezi s koroško deklico, in zato, da bi morda s svojo izpovedjo pomagala. »Ko sem pristala na to, nisem vedela, da bo spet tako hudo. Ko se poglobiš in začneš iz globin srca vleči na dan dogodke, ki so bili najbolj grdi in zaradi katerih si bil hudo prizadet ... Ja, spet mi je hudo in najraje bi se zakopala v blazino ter pošteno razjokala. No, pa bo že. Če bo komu pomagalo, je vredno spet brskati po teh dogodkih.«

S kakšnimi občutki spremljate zgodbo o nesrečni deklici iz Koroške? Ali vidite v njej kakšno podobnost s svojo?
Podobnosti so, predvsem v prvem obdobju, ko nisem vedela, kaj naj naredim, kam naj se obrnem, kako naj ravnam, da ne bom škodovala otroku, in ko sem še verjela ter zaupala v naš sistem, da dela v dobro otroka. Tudi name so pritiskale uradne osebe, saj so hitro presodile, da sem manj problematična in bolj vodljiva, ker sem imela ves čas pred sabo le skrb za otroka, sistem pa je funkcioniral po liniji najmanjšega odpora. In kadar prebiram tole zgodbo, se mi naježijo lasje, da se sistem kljub več odmevnim in manj odmevnim tragičnim zgodbam ni nič spremenil in da je še vedno otrok največja žrtev.

Kakšno škodo je doživel vaš otrok, ker vas dolgo ni videl?
Ogromno. Ukradeno mu je bilo otroštvo, izgubil je zaupanje, srečo smo imeli, da je sploh preživel. Bil  je hudo čustveno travmatiziran, a mu je uspelo kljub rosnim letom razviti mehanizme, ki so jih sposobni razviti 18-, 19-letniki, da je lahko preživel. Eden od teh je bil, da je v celoti izbrisal spomin na prvih pet let življenja, vključno z domom in družino. Še danes, dolgo po vrnitvi, tako rekoč nima spomina na prva leta življenja.

Več v Jani št. 27, 5.7.2011