Nedavno je minilo že 15 let od podpisa Daytonskega sporazuma, ki je Bosni prinesel mir, a globoke vojne rane se seveda še niso zacelile. Ko tujec obišče to gostoljubno državo in predvsem gostoljubne ljudi, si ob tako razdeljenem ozemlju, številnih ruševinah in zapuščenih vaseh, preštevilnih pokopališčih, opuščenih tovarnah ter rudnikih težko predstavlja njeno svetlo prihodnost. A ko se pogovarjaš z nekdanjo županjo Sarajeva Semiho Borovac, ti postane vse nekako bolj jasno in razumljivo.

Bosna je razdeljena na entitete in distrikte, imate več ravni oblasti, tri različne policije, množico nacionalnih in federalnih televizij ... Kako Bosanci in Hercegovci v vsakdanjem življenju občutite to razdeljenost?
Ta razdelitev je bila včasih veliko bolj občutna. Sedaj nam je uspelo iz treh vojska narediti eno, enako velja za carino, obveščevalno službo in davčno upravo, poteka pa tudi zelo pomembna reforma policije. Naredili smo velike korake, čaka pa nas še ogromno dela, da dosežemo standarde EU. Ne smemo  pozabiti, da so rane po strašni vojni še vedno nezaceljene in da se zaupanje med nami še vedno vzpostavlja. A vendar med vojno nihče ni mogel niti pomisliti, da bi se po takih strahotah in uničenju Bosna sploh lahko še ohranila. Pa vendar je na svetovnem zemljevidu, tako kot je obstajala vso svojo tisočletno zgodovino. Vojna je to zaupanje malce omajala, a ga ni uničila, in zato ponovno vstajamo kot feniks iz pepela.

Pa vendar, kako živite drug z drugim po tako strašni vojni?
Ne smete enačiti politike in stvarnega življenja. Ljudje se ne obračajo stran od drugih, ampak eden k drugemu in to že od nekdaj. Mi živimo in delamo skupaj, Bošnjaki, Srbi in Hrvati. Vsi smo enaki pred zakonom, ne bojimo se drug drugega, vedno bolj si zaupamo in želimo ostati skupaj. Vsi prebivalci Bosne in Hercegovine, ne glede na našo vero ali narodnost, si sedaj skupaj želimo zagotoviti svoj obstoj. Seveda pa o tem  ne moremo govoriti na splošno in tudi vsega ni mogoče popraviti čez noč. V Sarajevu, kjer živim, so na primer človekove pravice in svoboščine ne glede na vero in narodnost na mnogo višji ravni kot na nekaterih drugih območjih. Mi povsem normalno funkcioniramo in delitve, o katerih sprašujete, so tako rekoč neopazne.

Verjetno ste zelo ponosni, da ste bili prva in doslej edina ženska v zgodovini na čelu edinstvenega Sarajeva.
Res je, sem prva županja v zgodovini Sarajeva in  na to sem zelo ponosna. Tudi zato, ker je Sarajevo prav posebno mesto, mesto, v katerem se srečujejo vzhod in zahod, različne kulture, vere, tradicija, arhitektura in vse to mu daje prav poseben šarm. A bolj kot samo mesto so meni ljubi ta neuničljivi duh »sarajlij«, naša odprtost in gostoljubnost, ki jo tujci zelo spoštujejo, nam pa je prirojena. 
 Več v Jani št. 1, 4. 1. 2011

Tekst: TINA HORVAT, foto: JAKA KOREN