Suzana in Špela z Bovškega sta se že kot deklici srečali s kruto resničnostjo – alkoholom, spolnim nasiljem, menjavo rejniških družin, in še preden sta končali osnovno šolo, so jima umrli starši. Zdaj, na pragu življenja, jima ukradeno otroštvo manjka, kot manjka hiši trden temelj. Bo v novem letu žarek sonca posijal tudi njima?

Alkohol namesto družine. »Čeprav sva bili s sestro majhni, sva vedeli, da starša pijeta in iščeta uteho v alkoholu,« pripoveduje danes 23-letna Suzana, ki ve, kaj je to ukradeno otroštvo, ter se dobro zaveda posledic, s katerimi je kruta usoda zaznamovala njeno in sestrino življenje.

    Oče je delal kot pismonoša, spil je, kar so mu bili ponudili, pa tudi  doma je bila steklenica vedno na mizi. Mama je pila naskrivaj. »Nista naju tepla, saj sta zaradi pijanosti večji del dneva prespala. S sestro sva predobro vedeli, da je življenje pri nas drugačno kot v družinah najinih vrstnikov.«
V rejo. »Obiskala nas je socialna delavka Marjeta Tonkli. Veliko se je pogovarjala z nama in mi skušala dopovedati, da ji lahko zaupam svoje težave, da nama bodo pomagali. Ko je oče ugotovil, da ji pišem, je bil zelo jezen in mi je tudi pozneje to večkrat očital. Ker se razmere niso uredile, so starša  napotili na zdravljenje, a ga je oče zavrnil, naju s sestro pa so preselili k rejnici v Bovec.«

Takrat je imela Suzana 12 let, Špela pa 6 in te izkušnje zagotovo ne bosta nikoli pozabili. »Rejnica, ki je bila zelo stroga, je imela tudi sama hčer. Ta naju je lepo sprejela, pa tudi rejnica ni delala razlik. Včasih me je motilo le to, da smo bile prehitro okarane, sicer pa je lepo skrbela za naju, pa tudi mamo sva lahko obiskali v bolnišnici v Idriji.«
Za deklici to niso bili lahki časi, je bila pa gotovo prednost, da sta imeli druga drugo.
Mamo je  odnesel plaz.  Z mamo sta se deklici redno slišali po telefonu in marsikaj so si zaupale. Mama jima je povedala, da je na zdravljenju spoznala moškega. Zaljubila sta se in se odločila, da bosta poskusila srečo v dvoje ter si ustvarila skupen dom, katerega sestavni del naj bi bili tudi deklici.

»Čeprav maminega fanta prej nikoli nisem videla, sem imela občutek, da je dober človek, zato sem takoj rekla, naj mi ga da na telefon, da ga pozdravim. Nisem se zmotila – Romeo, moj nesojeni očim, mi še danes stoji ob strani,« pove Suzana.

Več v Jani št. 1, 4.1.2011