© 2025 SVET24, informativne vsebine d.o.o. - Vse pravice pridržane.
Čas branja 1 min.

Lila Prap iz Sončne hiše


Renata Ažman
5. 1. 2011, 00.00
Posodobljeno
09. 08. 2017 · 09:58
Deli članek
Facebook
Kopiraj povezavo
Povezava je kopirana!
Deli
Velikost pisave
Manjša
Večja

V katerokoli knjigarno in papirnico zadnje čase vstopiš, povsod hušknejo vate uspešnice, plakati, blokci Lile Prap.

Lila Prap iz Sončne hiše
V katerokoli knjigarno in papirnico zadnje čase vstopiš, povsod hušknejo vate uspešnice, plakati, blokci Lile Prap. Odkar so jo odkrili na Japonskem in prevedli njene slikanice, po njih posneli risanke ter podobe Lilinih junakov natisnili na blokce, igrače, slinčke, majčke, brisače in tudi na otroške spodnjice, se je njeno življenje le za malenkost spremenilo. Skoraj nič.

Veselje ima
Lila Prap ostaja skromna v rumeni Sončni hiši na bregu celjske rečice, kjer se barve letnih časov  mešajo s šumenjem vode in kjer nastajajo slikanice, ki osvajajo svet. To jo veseli, evforična pa ni. Evforična postane takrat, ko dobi idejo za novo knjigo – piše in riše za najmlajše, pa tudi za najstnike –, ko se ta ideja potem spreminja v knjigo, in posvečeni trenutek nastopi, ko jo konča. Nikomur je ne daje v branje in ogledovanje – »Ne moreš se zanašati na okuse drugih ljudi.« –, temveč jo odnese naravnost uredniku. In ko konča eno, mora že začeti drugo, če hoče preživeti. Dvajset let je že umetnica na svobodi. Zamenjala je štiri službe, potem pa ugotovila, da ne more ob šestih zjutraj možganov preprosto vklopiti in jih ob dveh izklopiti, pa se je odločila za status svobodne umetnice. V začetku je bilo zelo težko. »Pisala sem vice za časopise in za prijatelje kaj oblikovala, ampak za preživetje je bilo to premalo.« Potem so se začele rojevati knjige. Slikanice za najmlajše in knjige za malo večje otroke. Za odrasle pravi, da ni nikoli pisala in da tudi nikoli ne bo. »Ljudje bi dobili sladkorno, tako patetično bi bilo,« pravi. Izid knjige je kot rojstvo, se strinja in dodaja, da je pri prvi knjigi vse skupaj daleč najbolj razburljivo, potem pa ne več tako zelo. Očitno niti takrat, ko si jih ogleduje v japonščini, italijanščini ali v katerem od preostalih 36 jezikov, celo tako eksotičnih, kot je baskovščina. »Fino je, da jih je toliko tam zunaj,« reče, ko ji omenim vrtoglave naklade. Na Japonskem so njene slikanice med petimi najbolje prodajanimi. Skomigne z rameni. »Če bi imela agenta, bi vsaj kaj zaslužila, tako pa je ravno za sproti,« pove. »Ampak zasebnega življenja pa skoraj nimam več,« potarna. Povsod slikanice, povsod junaki iz slikanic. Od kod jemlje navdih? »Veselje imam,« preprosto pravi. In to reče kot otrok.

Več v Jani št. 1, 4.1.2011


© 2025 SVET24, informativne vsebine d.o.o.

Vse pravice pridržane.