O izsledkih Beneta Behriča o boreliozi smo pred leti sicer že pisali. A če bi en članek lahko zalegel, zeliščarju iz Stahovice pri Kamniku danes verjetno ne bi pregorevali telefoni. »Poglej«, mi je skoraj takoj po prihodu pomignil proti poštnemu predalu, odprtemu na prenosniku v njegovem laboratoriju.

Gospod France Korošec iz Begunj pri Cerknici mu je ravno tisti dan napisal: »Gregor napreduje, ni več padel v nezavest, lahko skače, kar je bilo prej povsem nemogoče, telovadi brez težav, teden dni je bil v šoli v naravi, povzpel se je na Nanos – nepredstavljivo v letih 2015 in 2016! Kako se Vam bomo sploh lahko oddolžili, niti ne vemo.«

V nadaljevanju sporočila je gospod Franc zapisal: »Razmišljam tudi, kako bi bilo strašno potrebno v eter spraviti novico o Vaši uspešni pomoči pri boreliozi … Mislim na našo družino, na čas, ko smo tavali, ko so nas imeli za domišljavce in bleferje in ko nihče pod tem soncem ni našel vzroka za Gregorjevo katastrofo!«

Kot da ne bi bila s tega planeta. Zanimive ponazoritve uspešnih prijemov zeliščarja iz Stahovice pri Kamniku so se tu šele začele. Med uvodnim kramljanjem mi je pogled pritegnil eden od zidov v prostoru, prekrit z izvidi varovancev. Čisto prvo ime, ki sem ga prebral na enem od listkov, je bilo ime ene najbolj znanih osebnosti iz slovenskega sveta športa.

Halo, sem se zastrmel v sogovornika, pa menda ja ne ta oseba? »Prav ta,« je pokimal Bene. »Ta oseba je imela precej hudo boreliozo, a nam je na koncu uspelo pomagati. Pomoč pri meni je poiskala, ko ji je začelo divje in nekontrolirano biti srce.«

Omenjena oseba je na koncu žal izrazila željo, da ostane anonimna. V deželi strahu si nikakor ne želi še dodatne javne izpostavitve. Povemo naj le, da je, preden je poiskala alternativno pomoč, obiskala vrsto zdravnikov. Odkrili niso ničesar.

Kar žal ni čisto nič čudnega. Spiroheta z zloveščim imenom Borrelia burgdorferi namreč po besedah našega portretiranca sodi »v sam vrh prefriganosti«. Pravzaprav gre za pravi fenomen. »Znanstveniki pravijo, da je, kot da ne bi bila z našega planeta! Med antibiotično kuro se lahko skrije v celice in prigomazi ven šele, ko je spet varno. Ker prizadene imunski sistem, lahko povzroča tudi avtoimunska obolenja, saj celice ne prepoznajo več, kaj je tujek in kaj ne.«

Bakterija se torej lahko zavleče kamor koli. »Največkrat sicer res v sklepe, a tudi v srce, oči, pljuča in v centralni živčni sistem, kar je praviloma najhuje.« Svoje napade najraje osredotoča v predelih, kjer je človek šibek, torej že poškodovan od prej. Dobra novica pa je, da lahko s pravo metodo dokaj natančno odkrijemo njeno prisotnost v organizmu. Pri tem nam lahko zelo dobro služi bioresonanca … če za bioresonančnim aparatom seveda sedi strokovnjak z veliko kilometrine prav na področju borelioze.

»A kaj,« žalostno zmaje z glavo kamniški zeliščar, »ko večina bolnikov niti ne pomisli, da so lahko okuženi s to nevarno bakterijo!« Nezdravljena borelioza, katere simptomi se iz dneva v dan samo lajšajo s kemijo, nas lahko skozi leta počasi spravi celo v invalidsko stanje. Včasih tudi v nekaj mesecih, odvisno pač od bolnikovega ustroja.

Hitro do zdravnika! Pomemben je podatek, da se vsaj polovici bolnikov iz njegove prakse škrlatni madež nikoli ni pojavil na koži. Kakor koli, nepravilno zdravljenje borelioze poteka po izkušnjah našega sogovornika nekako takole:

»Janez gre na sprehod v gozd, po vrnitvi opazi prisesanega klopa. Če je ta okužen, se Janezu čez nekaj dni ali tednov okrog vboda pojavi kolobar oziroma rdečina s strokovnim imenom erythema migrans. Kako bolezen poteka naprej? Obisk zdravnika, škatlica antibiotikov, kolobar pridno zgine. Ob nadaljnjih kontrolah so testi negativni. Resničen potek bolezni pa je prepuščen bolnikovemu imunskemu sistemu. Pri tem je ključno poudariti, da se lahko simptomi večkrat povrnejo!«

To ne pomeni, da antibiotiki niso izjemno pomemben del zdravljenja. »Ravno nasprotno!« Bene z roko plosko udari po mizi. V sekundi, ko opazimo na sebi kar koli podobnega rožnatemu kolobarju, se moramo odpraviti do svojega zdravnika! »Antibiotiki imajo daleč največ učinka takoj po okužbi, zato je vsaka ura odlašanja lahko ključna.«

A kaj, ko se tudi s pravočasno intervencijo zgodba pogosto šele začne. »Janeza namreč lahko čez nekaj mesecev ali let začnejo boleti sklepi, vsak dan je lahko huje. Zato mu predpišejo protibolečinske tablete, ki blažijo simptome. Med drugim se lahko pojavijo težave z vidom, izguba ravnotežja, kronična utrujenost, depresivna stanja … Bolezensko stanje lahko napreduje, eden glavnih procesov v telesu so razna vnetja.«

Serološki testi so v tem primeru lahko celo negativni. Likvorski testi, odobreni od infektologa, pa z občutno večjo zanesljivostjo pokažejo prisotnost bakterije.

Tako podrobno vse to opisujemo, ker so lahko posledice tako uničujoče. »Koliko možganskih in srčnih kapi zaradi tega sem že videl …« se spominja Bene Behrič. »Koliko depresij, meningitisa, demence, multiple skleroze, zbadajočih bolečin, motenj spanja in nevroloških simptomov kot posledic zastarane bolezni! Borelioza lahko posnema marsikatero drugo obolenje. Artritis, lupus, fibromialgija, kronična utrujenost – pa saj niti nima smisla, da naštevam!«

Nisem si predstavljal, da bi lahko šlo tako hitro. Pri vrednotenju tovrstnih trditev so nam seveda lahko v veliko pomoč pričevanja ozdravljenih ljudi.

»Pred osmimi leti sem se zdravstveno povsem sesul,« se spominja Andrej Jorgovan iz Trbovelj: »Najhuje je bilo, ker me je v srcu in nasploh med rebri peklo, kot bi imel v sebi žerjavico. Bila so obdobja, ko dobesedno nisem mogel hoditi zaradi bolečine in sem lahko cele dneve le nebogljeno ležal na trebuhu. Vsake toliko so me morali peljati na urgenco, da so me z infuzijo in tramali vsaj za prvo silo spet sestavili. Zdravniki so opravili vrsto raziskav, na hrbtenici so mi našli lezije, ki so jih potem z operacijo odstranili … A ni bilo na koncu nič bolje.«

Gospod Andrej je zaradi tega neodkritega prekletstva celo izgubil službo. Za delo je bil cela leta povsem neuporaben – po dnevu ali dveh malo resnejših opravil ga je bilo spet treba odpeljati na urgenco. Poskusil je marsikaj, k Benetu Behriču pa se je odpravil še z zadnjim kancem upanja v srcu. »Če mi še on ne bi pomagal, bi najbrž preprosto obupal. A po treh mesecih terapije s ščetico in podpornimi zelišči se je stanje skoraj povsem popravilo. Nisem si predstavljal, da bi lahko šlo tako hitro.«

Bene mi je rešil življenje. Enako dramatične so izkušnje Aleša Senice iz Slovenj Gradca. Madež se mu je na koži pojavil pred desetimi leti. Pred štirimi leti je doživel grozljiv izbruh simptomov. »Vse me je bolelo, ob tem sem bil brez volje – kot bi imel kombinacijo gripe in mačka! Vsi izvidi so bili krasni, samo jaz sem bil za en klinc.«

Lani februarja se je vse skupaj zaostrilo do absurda. »Bolezen me je psihično, fizično in finančno povsem sesula. Po naravi sem deloholik, a sem kar naenkrat za vse okoli sebe postal najhujši lenuh, ker sem lahko cele dneve samo ležal in posedal po hiši. Ob vseh bolečinah v rokah in nogah se je pojavila tudi depresija … Za nameček sem postal zelo popadljiv. Z najboljšim prijateljem sem se skoraj stepel zaradi besed, ob katerih bi se danes samo nasmehnil.«

Vsi testi, tudi tisti za boreliozo, so bili negativni. Na neki točki so ga začeli zdravniki pošiljati k psihiatru, češ da si vse skupaj samo domišlja. Prelomnica je bila, ko se je na podlagi časopisnega članka prav iz naše revije odpravil v Stahovico. »Mirno lahko napišete, da mi je Bene rešil življenje. S ščetico in drugimi zelišči sem si očistil organe, zdaj sem brez aktivne bakterije v telesu. Vmes sem si šel pregledat kri v zasebno podjetje, ki je vzorec poslalo na analizo v Nemčijo. Tam so mi ugotovili ne samo hudo zastarano boreliozo, temveč tudi marsikaj drugega, česar tukaj pri nas niso znali najti. In so me zato pošiljali k psihiatru. Prej sem bil ruševina, ki ni zmogla niti varno voziti avta, danes sem po zeliščnem protokolu neprimerno bolje kot prej in spet cele dneve preživljam v delavnici.«

Kamniški okoliš mi je dal sam bog. Bene Behrič je svojo življenjsko pot sicer res začel kot avtoličar – pravzaprav kot specialist za avtomobilsko kozmetiko … A odkar pomni, je vsako prosto minuto preživel v naravi. Tam je lahko do potankosti raziskal svojo veliko življenjsko ljubezen, rastline in njihov vpliv na človeški organizem.

Ko se je kriza' leta 2007 izkazala za še posebno nenaklonjeno avtomobilskim kozmetikom, je bil to tisti potisk, ki ga je potreboval, da se je s celim bitjem vrgel v svoje pravo poslanstvo.

»Tale kamniški okoliš mi je dal sam bog,« hvaležno pojasni. »Vse, kar potrebujem, lahko dobim tukaj pri nas – razen seveda morskih rastlin.« Čeprav večino rož nabira v naravi, ima doma vseeno žlahtno bohoten vrt z zelišči. Med njimi prevladujejo bodikasti osati, kot so divja ščetica, pegasti badelj in kordabenedikta.

S svojim znanjem in nasveti se po najboljših močeh trudi pomagati ljudem. Vsak bolnik je namreč tako poseben, da bi bila množična prodaja tinktur in drugih preparatov prej kot ne zloraba zdravilnih moči vseh teh naših čudovitih rožic. »Kombinacija zelišč je za vsakogar zelo različna. Pa tudi režim jemanja je tako ključen, da potrebuje vsak bolnik pri tem podporo strokovnjaka. Veste, bolnik potrebuje predvsem prave informacije!«

Več v Zarji št. 2, 9. 1. 2018.