Ko žalovanje spremeni naš pogled na odnose
Po izgubi ljubljene osebe se pogosto spremeni naš pogled na odnose, bližino in navezanost. Kako žalovanje vpliva na naše vsakdanje vezi?
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Ko nam umre nekdo od bližnjih, se nekaj v naši notranjosti razmakne. Odnosi se nam ne zdijo več isti. Svet se sicer nadaljuje po ustaljenem ritmu, ljudje hodijo v službo, načrtujejo dopuste, se prepirajo zaradi malenkosti. V nas pa se nekaj spremeni. Kot bi se teža stvari prerazporedila.
Telefon zazvoni in za trenutek pričakujemo glas, ki ga ne bo več. V trgovini srečamo znan par in nas nekaj zaboli, čeprav ne znamo takoj povedati zakaj. Prijateljica se pritožuje nad možem, mi pa v sebi začutimo tiho nejevero. Kako je mogoče, da se nekdo prepira zaradi nepomembnih malenkosti, ko pa mi vemo, kako hitro lahko nekdo za vedno izgine?
Žalovanje spremeni naš pogled na bližino, ker smo se srečali z mejo, ki je prej nismo zares čutili.
Ko izguba postavi stvari na svoje mesto
Smrt ali izguba ljubljene osebe nas ne naučita novih teorij o odnosih, spoznata pa nas s krhkostjo. In ta krhkost začne opredeljevati vse, s čimer pridemo v stik.
PREBERITE TUDI:
Nenadoma se prepiri zdijo manj pomembni. Nekatere zamere izgubijo težo. Stvari, ki so nas prej motile, se zožijo, a ne zato, ker bi postali bolj potrpežljivi, ampak ker vemo, da časa ni neskončno. Veliko ljudi po izgubi pove, da je začelo drugače gledati celo na objeme. Na to, kdo nas zvečer počaka doma, predvsem pa na to, ali smo kdaj komu povedali, da ga imamo radi.
V ozadju naših novih pogledov ni patetika, zaznamuje jih naša zelo konkretna izkušnja. V trenutku, ko nekoga zares izgubimo, se rodi globoko spoznanje, da bližina ni samoumevna. Ko enkrat nekaj ni več samoumevno, pa se do tega začnemo vesti drugače.
Ko nas zaboli ob sreči drugih
A žalovanje ne prinese le spoznanja, o dragocenosti tega, kar imamo. Prinese tudi boleč kontrast. Ko vidimo druge pare, družine, starše z otroki, to, kar smo mi izgubili, lahko začutimo zbodljaj. Del nas je vesel za njih, a drugi del se zaradi bolečine umakne. Težko gledamo nekaj, kar smo imeli ali bi si želeli imeti, in tega ni več.
Ne gre za zavist, ampak za golo žalost, ki jo zbudi opominjajoč prizor.
V takih trenutkih se lahko zgodi, da se od odnosov rahlo odmaknemo. Da nam pogovori o malenkostih delujejo plitki in nimamo več energije za družabne dogodke. Žalovanje začasno spremeni naš prag za bližino. Nekateri odnosi postanejo preglasni, drugi preveč oddaljeni.
In to je normalen del procesa.
Ko izgubimo nekoga, se naš živčni sistem prilagaja novi realnosti. Potrebuje čas, da spet prenese običajne dražljaje. Da spet zdrži družinsko kosilo, poroko, praznovanje. Umik potrebujemo, ker je naš sistem preobremenjen.
Ko odnosi postanejo bolj resnični
Po drugi strani pa žalovanje pogosto prečisti naš krog ljudi. Nekateri odnosi odpadejo sami od sebe. Tisti, ki so temeljili na vlogah, ne na resnični povezanosti. Pogovori, ki so bili nekoč dovolj, zdaj delujejo prazni, to pa zato, ker postanemo bolj občutljivi na iskrenost.
Hkrati pa se nekateri odnosi poglobijo. Pokažejo se tisti, ki jim lahko brez prevelike razlage povemo, da nam je težko, in tisti, ki zdržijo z nami tudi v tišini, ker vedno, da smo utrujeni od vsega. Izguba nas pogosto približa ljudem, ki zmorejo zdržati realnost in ne hitijo z nasveti. Ki ne popravljajo bolečine, samo sedijo z nami.
In to je nova definicija bližine.
Strah pred novo navezanostjo
Nekaj, o čemer se govori manj, je strah, ki se po izgubi naseli v odnosih. Videli smo, da lahko izgubimo ljubljenega in če je temu tako, to pomeni, da lahko izgubimo še koga. Ta misel je tiha, a močna. Zaradi nje lahko postanemo bolj zaščitniški in nadzorni. Nekateri pa se, paradoksalno, začnejo navezovati manj – ker, če ne bodo ljudem dovolili priti preblizu, ne bo tako bolelo, če jih izgubijo. Gre za klasičen poskus zaščite ...
A dolgoročno nas lahko to oddalji od življenja, ki si ga želimo. Bližina vedno nosi tveganje in ljubezen vedno vključuje tudi možnost izgube. To ni filozofija, to je realnost. Vprašanje tako ni, ali bomo še kdaj koga izgubili. Vprašanje je, ali bomo kljub temu izbrali bližino.
Kaj se po izgubi zares spremeni
Zelo pogosto ljudje, ki so šli skozi globoko žalovanje, nosijo podoben vzorec: njihovi odnosi niso nujno mnogoštevilni, so pa bolj zavestni. Manj je avtomatike in več namere. Objem ni več samo gesta, ampak je odločitev. Pogovor ni več samo izmenjava informacij, je čas, ki ga ne jemljemo več kot samoumevnega.
Žalovanje nas ne naredi boljše, nas pa lahko naredi bolj prisotne. Če si to dovolimo.
Majhen, konkreten korak
Če ste tudi vi izgubili nekoga, si danes postavite eno zelo preprosto vprašanje: komu bi želeli povedati nekaj, kar že dolgo odlašate?
Ne zato, ker bi morali živeti, kot da je vsak dan zadnji. Ta pritisk ni potreben. Ampak zato, ker veste, da bližina ni samoumevna. Morda boste nekoga poklicali. Mogoče se boste komu celo opravičili. Ali pa boste le nekomu zares pogledali v oči in ne hiteli dalje.
Žalovanje nam vzame človeka, a pogosto v nas zbudi večjo modrost in občutek, kaj v odnosih zares šteje. To je sicer znanje, ki ga sami ne bi izbrali, a ker se je že zgodilo, ga je škoda pustiti neuporabljenega.
Glasujte za Slovenko leta 2025
Sedem izjemnih žensk. Ena odločitev.
Izberite kandidatko, za katero verjamete, da je s svojim pogumom in delom najbolj zaznamovala preteklo leto.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
