Zakaj se toliko žensk počuti, kot da nikoli niso dovolj dobre?
Sodobne ženske imajo več možnosti kot kdaj prej, a tudi več pritiskov. Zakaj nas spremljata krivda in občutek, da nikoli ne naredimo dovolj?
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Telefon zazvoni že pred sedmo uro. Med pripravo zajtrka razmišljamo o sestanku, med vožnjo v službo odgovarjamo na sporočila, popoldne hitimo po otroke, zvečer pa nas čaka še občutek, da bi morale narediti nekaj zase – telovaditi, meditirati ali prebrati vsaj nekaj strani knjige. Dan mine v neprestanem gibanju, a ko zvečer ležemo v posteljo, se nam pogosto zdi, da smo na vseh področjih naredile premalo.
Čeprav je vsako življenje drugačno, se bo v tem prizoru prepoznala marsikatera ženska. Psihologi vse pogosteje opozarjajo, da živimo v obdobju največjih možnosti v zgodovini, hkrati pa tudi največjih pričakovanj. Nikoli prej nismo imele toliko svobode pri izbiri življenjske poti, nikoli prej pa se tudi ni zdelo, da moramo biti uspešne na toliko področjih hkrati.
Več možnosti, več notranjega pritiska
Današnja ženska lahko gradi kariero, potuje, ustanovi podjetje, postane mama, ostane brez otrok, živi sama ali v partnerstvu. To je pomemben civilizacijski dosežek, za katerega so se borile generacije žensk pred nami.
Toda vsaka nova možnost prinese tudi novo odgovornost. Ne pričakuje se več le, da bomo dobro opravljale eno vlogo. Pričakuje se, da bomo odlične skoraj v vseh. Da bomo uspešne v službi, prisotne doma, čustveno zrele partnerke, dobre prijateljice, telesno aktivne, urejene in hkrati dovolj umirjene, da bomo znale skrbeti še za svoje duševno zdravje.
Nič ni narobe, da si vsega tega želimo. Težava nastane, ko začnemo verjeti, da lahko vse to dosegamo hkrati – brez posledic.
Naši možgani namreč niso ustvarjeni za nenehno usklajevanje toliko različnih zahtev. Ko je pozornost ves čas razpršena med delo, družino, gospodinjstvo, odnose in skrb zase, je logično, da se tako pogosto ujamemo v občutek, da nikjer nismo naredile dovolj.
PREBERITE TUDI:
Družbena omrežja so ta občutek še okrepila
K temu pomembno prispevajo tudi družbena omrežja.
Ne primerjamo se več le s prijateljicami ali sodelavkami. Primerjamo se s stotinami ljudi, ki objavljajo skrbno izbrane trenutke svojega življenja. Vidimo urejene domove, popolne rojstnodnevne zabave, uspešne kariere, športne dosežke in nasmejane družine.
Racionalno vemo, da gledamo le izsek resničnosti. Toda naši možgani tega ne doživljajo tako. Evolucijsko smo namreč zelo občutljivi na socialno primerjanje. Če se nam zdi, da drugi zmorejo več kot mi, se hitro pojavi občutek, da zaostajamo.
Prav zato številne ženske ne občutijo le utrujenosti, ampak tudi tiho prepričanje, da bi morale biti boljše.
Krivda, ki nima pravega razloga
Ena najpogostejših posledic tega notranjega pritiska je krivda, tihi notranji komentar, ki se oglasi skoraj samodejno.
"Še to naredi."
"Lahko bi se bolj potrudila."
"Danes si bila premalo potrpežljiva."
"Zakaj si si sploh vzela uro zase?"
Takšna krivda je izčrpavajoča, ker nima jasnega konca. Ko opravimo eno nalogo, se že pojavi naslednja. Pomembno pa je razumeti, da nista vsaka krivda in vsak občutek slabe vesti enaka.
Obstajata dve vrsti krivde
Prva je zdrava, realna krivda.
Pojavi se, ko res prizadenemo drugega človeka ali ravnamo v nasprotju s svojimi vrednotami. Takrat nas spodbuja, da odnos popravimo, se opravičimo ali ravnamo drugače. V tem smislu je pomemben moralni kompas.
Druga pa je naučena krivda.
To je občutek, da delamo nekaj narobe že zato, ker si vzamemo čas zase, ker odklonimo dodatno delo ali ker preprosto ne zmoremo vsega. Ne temelji na dejanskem prestopku, ampak na ponotranjenih pričakovanjih, da mora biti dobra ženska vedno na voljo, vedno prijazna in vedno pripravljena pomagati.
Ko začnemo razlikovati med tema dvema občutkoma, pogosto ugotovimo, da velik del tega, kar nosimo kot krivdo, sploh ni naš.
Največji pritisk občutimo na treh področjih
Najpogosteje se ta notranji boj pokaže tam, kjer so nam stvari tudi najbolj pomembne – v materinstvu, pri delu in v odnosu do sebe.
Materinstvo prinaša globoko odgovornost. Otroci imajo nešteto potreb in želja, zato številne mame težko najdejo trenutek, ko bi brez slabe vesti poskrbele tudi zase.
Razvojna psihologija pa že dolgo kaže drugačno sliko. Otroci ne potrebujejo popolne mame. Potrebujejo čustveno dostopnega starša. Mamo, ki zna biti prisotna, a hkrati zna pokazati tudi, da sta počitek in skrb zase normalen del življenja.
Podoben pritisk občutimo pri delu.
Veliko žensk svojo vrednost začne povezovati z dosežki. Vedno je mogoče narediti še nekaj več, odgovoriti še na eno elektronsko sporočilo ali sprejeti še en projekt. Perfekcionizem je zahrbten prav zato, ker ciljne črte nikoli ne premakne bližje. Zadovoljstvo traja le kratek čas, nato ga zamenja nova naloga.
Tretje področje je osebna rast.
Ironično lahko tudi ta postane nova obveznost. Če začnemo meditacijo, jogo, terapijo ali branje knjig doživljati kot še eno nalogo na seznamu, izgubijo svoj namen. Skrb zase ni projekt popolnosti, ampak prostor, kjer si dovolimo odložiti vse vloge.
Kako izstopiti iz začaranega kroga?
Psihologi pogosto govorijo o življenju v skladu z lastnimi vrednotami.
Ko vemo, kaj nam je res pomembno, se lažje odločamo tudi takrat, ko od zunaj prihajajo številna pričakovanja. Težava pogosto ni v številu obveznosti, ampak v tem, da živimo po merilih, ki jih sploh nismo izbrale same.
Koristno je, da si vsak dan zastavimo tri preprosta vprašanja:
- Kaj je bilo danes zame res pomembno?
- Kaj sem danes naredila zato, ker sem si to želela sama?
- Kaj lahko jutri brez slabe vesti izpustim?
Takšna kratka samorefleksija pomaga zmanjševati občutek avtomatičnega hitenja in vrača občutek nadzora nad lastnim življenjem.
Enako pomembne so meje. Ko rečemo "ne" dodatni obveznosti ali si rezerviramo večer brez službenih sporočil, ne zavračamo drugih ljudi. Varujemo svojo energijo, da bomo lahko v odnosih prisotni tudi jutri.
Pomembna pa je tudi povezanost z drugimi. Raziskave dosledno kažejo, da občutek pripadnosti pomembno zmanjšuje tveganje za izgorelost. Iskren pogovor s partnerjem, prijateljico ali terapevtom pogosto naredi več kot še ena knjiga o osebni rasti.
Kaj pa, če nam sploh ni treba biti popolne?
Veliko žensk vse življenje poskuša postati dovolj dobra različica sebe, pri tem pa se le redko vpraša, ali morda od sebe ne pričakuje nemogočega?
Ravnovesje verjetno ni stanje, ki ga enkrat dosežemo in nato v njem ostanemo. Je vsakodnevna odločitev, da nehamo loviti podobo popolne ženske in začnemo živeti življenje, ki je dovolj dobro za nas. Prava svoboda se začne takrat, ko si dovolimo sprejeti, da nam ni treba dosegati prav vsega.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
