Zakaj nekateri težje obvladujejo jezo? Odgovor ponujajo raziskave o očetih
Preveč impulzivni odzivi niso vedno le stvar značaja. Sposobnost umirjanja se začne oblikovati zelo zgodaj, odrasli pa jo lahko še vedno krepimo.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Se vam zgodi, da v prepiru pogosto impulzivno izrečete nekaj, kar bi kasneje radi vzeli nazaj? Ali pa, da vas jeza prehiti, še preden bi lahko razmislili, kaj sploh čutite? Ali da se v trenutku odzovete premočno, pozneje pa se sprašujete, zakaj se niste znali ustaviti? Takšne odzive pogosto pripišemo značaju. Rečemo si, da smo pač hitre jeze, občutljivi, nepotrpežljivi ali impulzivni. Morda pa to vseeno ni čista resnica.
Novejše razvojne raziskave ponujajo nova dognanja in predvsem razlago, da se začne sposobnost, da se znamo ustaviti, pomiriti in obvladati svoj prvi impulz, oblikovati že zelo zgodaj v našem otroštvu, pogosto še pred tretjim letom starosti. Raziskovalci z Univerze v Cambridgeu so v pregledu več deset raziskav ugotovili, da ima lahko pri razvoju samoregulacije pomembno vlogo tudi nekaj, kar se na prvi pogled zdi skoraj nepomembno: način, kako se je oče igral z otrokom.
PREBERITE TUDI:
Ne gre za lepo družinsko podobo očeta, ki se z otrokom valja po preprogi, temveč za razvojno izkušnjo, v kateri otrok v varnem odnosu vadi nekaj zelo zahtevnega. Kako prenesti vznemirjenje. Kako ustaviti telo, ko bi še nadaljevalo. Kako sprejeti mejo. Kako se po razburjenju spet umiriti.
Igra, ki je več kot samo zabava
Predstavljajte si dveletnega otroka, ki se z očetom lovi po dnevni sobi. Oče ga požgečka, dvigne v zrak, nežno prevrne na kavč, otrok se smeji, kriči od navdušenja in hoče še. Nato se igra za trenutek ustavi. Oče reče: »Zdaj pa dovolj.« Otrok bi nadaljeval, telo je še vedno polno energije, čustva so visoko, a prav v tem trenutku se začne učenje.
Otrok se mora ustaviti. Mora zaznati mejo drugega. Mora prenesti frustracijo, da se nekaj prijetnega ne nadaljuje takoj. Če postane pregrob, dobi povratno informacijo. Če se razjezi, se uči, da jezo lahko doživi, ne da bi ta porušila odnos. V nekaj minutah večkrat preide iz močnega vznemirjenja v umirjanje in nazaj. To je za otrokov živčni sistem izjemno pomembna vaja.
Raziskovalci temu pravijo samoregulacija. V odraslosti jo prepoznamo kot sposobnost, da ne odgovorimo takoj z napadom, da zdržimo neprijeten občutek, da ne odreagiramo samo zato, ker nas je nekaj zabolelo. Gre za tisto notranjo zavoro, ki nam pomaga, da med čustvom in dejanjem nastane vsaj nekaj prostora.
Zakaj ravno oče?
Tudi matere imajo pri razvoju otroka seveda izjemno pomembno vlogo, prav tako lahko otrok samoregulacijo razvija ob drugih varnih odraslih. Vendar raziskave kažejo, da se očetje v povprečju z majhnimi otroki pogosto igrajo nekoliko drugače. Več je fizične igre, presenečenj, lovljenja, prerivanja, žgečkanja, dvigovanja, nežnega tveganja in nepredvidljivosti. Samo predstavljajte si tudi, kako se igrata levji samec ali gorila s svojim radovednim mladičem - tudi tam je igra precej drugačna, kot če je na drugi strani mama …
Prav ta kombinacija je razvojno zanimiva. Otrok ni v popolnem miru, ampak tudi ni v nevarnosti. Je vznemirjen, a varen. Preizkuša meje, a ob odraslem, ki jih zna postaviti. Doživlja močna čustva, vendar v okolju, kjer se lahko uči, kaj z njimi narediti.
Zato takšna igra ni samo zabava. Je nekakšen zgodnji trening živčnega sistema. Otrok se ne uči z razlago, temveč z izkušnjo. Telo si zapomni, da se lahko navdušenje dvigne in spet spusti. Da »stop« ne pomeni zavrnitve in da postavljanje mej ne uniči odnosa, hkrati pa tudi, da se tudi po razburjenju lahko vrnemo v nežen stik.
Kaj pa, če tega ni bilo?
Pri odgovoru na to vprašanje je kljub vsemu potrebno nekaj previdnosti. Raziskave ne dokazujejo, da bo otrok, ki se z očetom ni veliko igral, kot odrasel nujno impulziven. Prav tako ne pomenijo, da je za težave z obvladovanjem čustev kriv oče. Človeški razvoj je veliko bolj zapleten. Na samoregulacijo vplivajo temperament, odnos z mamo, občutek varnosti, stres v družini, izkušnje v šoli, vrstniki, travmatični dogodki, telesno zdravje in še marsikaj.
Vendar pa lahko takšna spoznanja pomagajo razumeti, zakaj imajo nekateri odrasli občutek, da se v njih čustva dvignejo prehitro in premočno. Morda se niso dovolj pogosto učili, kako je biti močno vznemirjen in hkrati varen. Morda v otroštvu ni bilo dovolj odraslih, ki bi znali postaviti mejo brez ponižanja, ustaviti vedenje brez umika ljubezni in pomagati otroku, da se po čustvenem viharju vrne v mir.
Zaradi tega seveda niso slabi ljudje, le nekaterih notranjih spretnosti niso razvili tako gladko, kot bi jih lahko.
Ko odrasli izbruhne, pogosto ne reagira samo na ta trenutek
V odraslih odnosih se pretirana impulzivnost pokaže tudi v zelo vsakdanjih situacijah. Partner reče stavek, ki ga doživimo kot kritiko, in v nas se v hipu sproži obramba. Sodelavec nas prekine, ob tem pa začutimo tako močno jezo, kot da nas je napadel. Otrok ne uboga, mi pa odreagiramo veliko bolj ostro, kot bi si želeli. Pozneje se največkrat zelo dobro zavedamo, da odziv ni bil sorazmeren, a v trenutku tega nismo sposobni ustaviti.
Večina ljudi razmišlja, da je za take odzive kriv impulzivni značaj, v resnici pa je v ozadju pogosto živčni sistem, ki se prehitro znajde v stanju ogroženosti. Ko se to zgodi, razum ni prvi, ki vodi dogajanje, ampak najprej reagira telo. Srce pospeši, mišice se napnejo, glas se dvigne, misli se zožijo. Šele pozneje pride razlaga.
Zato nasvet »samo umirite se« pri impulzivnosti redko deluje. Če bi se lahko umirili na ukaz, bi se verjetno že. Samoregulacija ni odločitev v glavi, ampak sposobnost, ki jo je treba vaditi tudi v telesu.
Dobra novica: zapisi iz otroštva niso dokončni
Najpomembnejši del te zgodbe ni, kaj je manjkalo, temveč kaj je mogoče razviti danes. Prve izkušnje nas oblikujejo, ne določijo pa nas dokončno. Možgani tudi v odraslosti ostajajo sposobni spreminjanja. To pomeni, da se lahko samoregulacije učimo pozneje, čeprav zahteva več zavestne vaje.
Prvi korak je, da začnemo prepoznavati trenutke, ko nas čustvo prehiti. Ne šele po izbruhu, temveč čim prej: v napetosti v prsih, stisnjeni čeljusti, potrebi, da bi takoj odgovorili, v občutku, da moramo nekaj dokazati. To so zgodnji znaki, da naš živčni sistem prehaja v stanje obrambe.
Drugi korak je majhen premor. Ne dramatičen umik, ne popolna tišina, temveč nekaj sekund predaha. Včasih pomaga, da enostavno priznamo: »Zdaj sem preveč vznemirjen, odgovoril bom čez nekaj minut.« Tak stavek se zdi preprost, a za možgane pomeni novo izkušnjo: čustvo je močno, vendar ga ni treba takoj spremeniti v dejanje.
Tretji korak je delo s telesom. Počasnejši izdih, hoja, gibanje, stik s hladno vodo, sproščanje ramen ali zavestno spuščanje glasu niso le tehnike za pomirjanje. So načini, kako živčnemu sistemu pokažemo, da ni v nevarnosti. Šele ko se telo nekoliko umiri, lahko razum spet sodeluje.
Pomagajo tudi odnosi, v katerih ni treba ves čas braniti sebe. Varni partnerski in prijateljski odnosi, psihoterapija, iskren pogovor in izkušnje, v katerih lahko izrazimo čustvo brez strahu pred zavrnitvijo, ustvarjajo nove notranje zapise. Odrasli se ne učimo več na očetovih ramenih ali med igro na preprogi, vendar se še vedno učimo skozi odnos.
Razumevanje ni izgovor, ampak začetek spremembe
Ko odrasli ugotovijo, da njihova impulzivnost ni samo stvar značaja, pogosto začutijo olajšanje, saj njihovi odzivi končno dobijo razlago. Če v otroštvu ni bilo dovolj varnega prostora za vajo čustvene regulacije, to ni osebni neuspeh. Je zgodba, ki pomaga razumeti, zakaj je danes nekaj težje.
A razumevanje ni namenjeno temu, da ostanemo v preteklosti, pač pa, da vemo, kaj vaditi zdaj.
Morda se nekoč niste naučili pravočasno ustaviti. Danes se lahko. Morda so bila čustva nekoč prevelika in nihče ni znal z njimi ostati ob vas. Danes lahko ob njih ostanete vi. Morda je vaš prvi impulz še vedno hiter, vendar ni nujno, da ima zadnjo besedo.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
