Zakaj se morajo najstniki oddaljiti od staršev, da lahko odrastejo?
Ko najstnik postane odrezav, zaprt ali uporniški, se starši pogosto vprašajo, kaj so naredili narobe. Freudova teorija ponuja zanimivo razlago, zakaj se to dogaja.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Ko otroci pridejo v najstniška leta, v praktično vsaki družini pride do trenutkov, ko se staršem zdi, da ničesar več ne razumejo. Otrok, ki je bil še pred nekaj leti nanje močno navezan, zgovoren in z navdušenjem prisoten v družinskem življenju, se povsem spremeni. Naenkrat je vse narobe. Ton glasu, vprašanja, skrb, nasveti, družinska pravila, celo način, kako ga pogledamo. Kar je bilo nekoč sprejeto kot bližina, lahko zdaj zveni kot nadzor. Kar je bilo prej pomoč, zdaj izpade kot vmešavanje.
Za starše je to navadno zelo naporno obdobje. Mnogi se začnejo spraševati, ali so izgubili stik z otrokom, ali so naredili kaj narobe, ali se jim otrok izmika zato, ker jih ne mara več. Še posebej težko je, ker najstnik pogosto zavrača prav tisto, kar v resnici še vedno potrebuje: občutek varnosti, stabilnosti, meje in zavedanje, da ima doma prostor, kamor se lahko vrne.
Ena od starejših, a še vedno zanimivih teorij, ki pomaga razumeti to napetost med bližino in odmikom, prihaja iz psihoanalize Sigmunda Freuda. Verjetno ste že slišali za njegovo teorijo Ojdipovega kompleksa? Veliko idej iz te teorije je bilo pozneje kritiziranih, dopolnjenih ali preseženih, vseeno pa v ozadju še vedno ostaja nekaj, kar je za starše najstnikov še vedno zelo uporabno: otrok se mora na poti v odraslost psihološko ločiti od staršev, če želi razviti občutek lastne identitete.
Freudova teorija, ki je bila vedno tudi kontroverzna
Ojdipov kompleks je ena najbolj znanih in hkrati najbolj spornih Freudovih teorij. Freud je menil, da otrok v zgodnjem razvoju prehaja skozi obdobje močne čustvene navezanosti na enega od staršev in rivalstva z drugim. V klasični Freudovi razlagi je šlo predvsem za nezavedne želje, ljubosumje, tekmovanje in postopno identifikacijo z enim od staršev. S tem naj bi otrok oblikoval del svoje osebnosti, moralnega občutka in odnosa do sveta.
PREBERITE TUDI:
Danes takšne razlage ne moremo jemati dobesedno. Freud je pisal v drugem času, z drugačnim pogledom na spol, družino, vzgojo in razvoj otroka. Njegove teorije so bile močno zaznamovane z družbenim okoljem, v katerem je živel, zato jih sodobna psihologija ne razume več kot univerzalno resnico. Še posebej problematičen je dobesedni poudarek na spolni želji otroka do starša, ki je za današnje razumevanje razvoja preozek in pogosto zavajajoč.
Toda če iz teorije odstranimo zastarele razlage in pogledamo globlji psihološki vzorec, postane zanimiva druga plast. Freud je opazil, da odnos med otrokom in starši ni samo nežen, preprost in harmoničen. V njem so tudi napetost, tekmovanje, ljubosumje, želja po posebnem mestu, potreba po pozornosti in pozneje potreba po odcepitvi. Otrok ne odrašča tako, da bi se samo mirno razvijal ob starših, temveč mora iz odnosa z njimi postopoma zgraditi lastno notranjo pozicijo.
V otroštvu je starš pogosto središče otrokovega sveta, v najstništvu, ko otrok odrašča in se pripravlja na osamosvajanje, pa mora to središče premakniti. To ne gre vedno na miren, in eleganten način, marsikdaj se dogaja grobo, nespretno, nerazumljivo in za starše boleče.
Zakaj mora najstnik starše vsaj malo odriniti
Najstništvo ni le obdobje hormonov, šole, prijateljev in prvih ljubezni. Je tudi obdobje intenzivnega psihološkega ločevanja. Najstnik se začne spraševati, kdo je, kaj misli, komu pripada, kaj mu je pomembno in kje se njegova osebnost razlikuje od družinske zgodbe, v kateri je odraščal.
Da bi to lahko naredil, potrebuje določeno razdaljo. Ne zato, ker starši ne bi bili zanj več pomembni, ampak zato, ker so bili dolgo tako zelo pomembni. Preveč blizu so, da bi ob njih zlahka ugotovil, kdo je sam. Zato se lahko začne upirati ravno tistim stvarem, ki so bile prej samoumevne. Družinski običaji postanejo dolgočasni, starševski nasveti nepotrebni, vprašanja nadležna, skrb pretirana.
Starš lahko to doživi kot zavrnitev, najstnik pa pogosto le živi skozi potrebo, da bi ga končno videli kot osebo, ki ni več otrok. Težava je, da tega še ne zna povedati zrelo. Namesto da bi rekel, da potrebuje več zaupanja, zaloputne vrata. Namesto da bi pojasnil, da ga skrbi, ali bo kos svetu, se obnaša, kot da mu je vseeno. Namesto da bi priznal, da še vedno potrebuje starša, ga lahko odrine prav v trenutku, ko je najbolj negotov.
Tu postane Freudova misel zanimiva v širšem smislu. Otrok se mora nekoč odpovedati predstavi, da starši pripadajo samo njemu in da se svet vrti okoli njegovih potreb. Pozneje, v najstništvu, pa se mora zgoditi še obratna naloga: najstnik se mora odpovedati predstavi, da je lahko za vedno otrok v starševskem svetu. Da bi postal samostojen, mora v sebi ustvariti prostor, kjer starš ni več glavni razlagalec njegovega življenja.
Rivalstvo s staršem ni vedno sovražnost
V najstništvu se pogosto pojavi tudi oblika rivalstva. Hči se lahko začne ostro primerjati z mamo, sin z očetom, včasih pa so napetosti tudi drugače razporejene. Najstnik opazuje starše, jih ocenjuje, kritizira, se jim posmehuje ali jim očita stvari, ki jih prej ni niti opazil. Lahko ga moti način, kako govorijo, kako se oblačijo, kako razmišljajo, kako se vedejo v družbi, kakšne vrednote imajo.
Na površini je to lahko videti kot nespoštovanje, v ozadju pa se pogosto dogaja pomemben razvojni proces. Najstnik ne more postati odrasel, če staršev nikoli ne pogleda tudi kritično. V otroštvu jih je pogosto doživljal kot skoraj vsemogočne. V najstništvu mora ugotoviti, da so ljudje. Da imajo napake, omejitve, strahove, nedoslednosti, nerazrešene vzorce. To spoznanje ni vedno nežno, je pa nujno.
Za starše je to lahko zelo neprijetno. Otrok, ki je nekoč občudoval, zdaj presoja. Otrok, ki je prej sledil, zdaj ugovarja. Otrok, ki je nekoč spraševal za mnenje, zdaj pogosto reče, da starši ničesar ne razumejo. A prav ta kritičnost je lahko del procesa, v katerem najstnik oblikuje lasten pogled na svet.
Seveda to ne pomeni, da morajo starši sprejeti žaljivost, nesramnost ali popolno odsotnost meja. Pomeni pa, da ni vsaka kritika znak, da nas ne spoštuje in se naš odnos kruši. Gre le za to, da otrok poskuša iz odnosne odvisnosti premakniti v večjo samostojnost.
Najstnik pogosto najbolj napada tam, kjer se počuti najbolj varnega
Ena od stvari, ki starše najbolj zmede, je dejstvo, da je najstnik lahko doma najbolj težaven, zunaj pa povsem drugačen. Učitelji ga lahko opišejo kot prijaznega, trenerji kot zanesljivega, prijatelji kot sproščenega, doma pa je zaprt, razdražljiv ali odrezav. Starši se ob tem upravičeno vprašajo, zakaj najslabšo različico sebe pokaže prav njim.
Čeprav odgovor ni prijeten, pa je precej pomirjujoč. Dom je prostor, kjer si najstnik upa odložiti napetost, ki jo drugje zadržuje. Starši so pogosto tisti, ob katerih preizkuša meje, ker globoko v sebi računa, da odnos ne bo razpadel. To ne opravičuje neprimernega vedenja, pomaga pa razumeti, zakaj se največ trenja pogosto zgodi prav tam, kjer je navezanost najmočnejša.
Najstnik lahko starša zavrača na površini, hkrati pa še vedno zelo pozorno spremlja, ali ostaja prisoten. Ali se umakne užaljeno. Ali kaznuje s hladom. Ali začne nadzorovati še bolj. Ali zdrži njegovo zmedo, ne da bi iz nje naredil družinsko dramo. V tem smislu najstnik v resnici preverja tudi, ali lahko postane drugačen od svojih staršev, pa ga bosta kljub temu še vedno imela rada.
To je za starše težka naloga. Zahteva zrelost, ki je v vsakdanjem življenju ni vedno lahko imeti. Ko otrok odrine, se v staršu lahko prebudi lastna bolečina: občutek zavrženosti, strah pred izgubo, jeza, užaljenost ali potreba, da bi si znova izboril bližino. A če starš na najstnikov odmik odgovori z enako nezrelostjo, se konflikt hitro spremeni v boj za moč.
Kaj lahko starši iz Freudove teorije vzamemo danes
Freudovega Ojdipovega kompleksa danes ni treba razumeti kot dobesedne razlage otrokovega vedenja. Bolj uporaben je kot opomnik, da so družinski odnosi čustveno veliko bolj zapleteni, kot si radi predstavljamo. V njih niso samo ljubezen, skrb in pripadnost, ampak tudi tekmovanje, odvisnost, potreba po posebnem mestu, želja po svobodi in strah pred izgubo bližine.
Pri najstnikih se ta zapletenost pokaže zelo izrazito. Hkrati želijo stran in želijo, da jih čakamo. Želijo samostojnost, a še nimajo vedno dovolj notranje stabilnosti zanjo. Želijo, da jim zaupamo, čeprav včasih še sami ne vedo, ali lahko zaupajo sebi. Želijo, da jih ne obravnavamo kot otroke, a se v trenutkih stiske še vedno odzovejo otroško.
Naloga staršev ni, da to obdobje razumemo popolno, niti se od nas ne pričakuje, da bomo ob vsakem najstnikovem izpadu mirni, razsvetljeni in psihološko brezhibni. Pomembneje je, da ne razumemo vsakega otrokovega odmika kot osebne žalitve in vsakega konflikta kot dokaz, da smo odpovedali kot starši.
Najstnik potrebuje starša, ki zna postaviti mejo, ne da bi prekinil stik. Ki zna reči ne, ne da bi ponižal. Ki zna slišati jezo, ne da bi se takoj branil. Ki zna priznati, da se tudi sam uči. In ki razume, da bližina v tem obdobju pogosto ni več videti kot dolgi pogovori, objemi in skupno preživljanje časa, ampak kot tiha razpoložljivost v ozadju.
Odmik ni konec bližine, ampak njena nova oblika
Verjetno je ena najtežjih starševskih nalog prav ta, da otroku dovolimo odhod, še preden zares odide. Najprej odide v svojo sobo, potem v svoje misli, v svojo družbo, v svoje odločitve, v svoje vrednote. Starš pri tem ne izgubi pomena, izgubi pa položaj središča.
To je lahko boleče, a je tudi znak razvoja. Otrok, ki se nikoli ne odmakne, težko zgradi občutek, da zmore sam. Otrok, ki se mora za vsako ceno prilagajati starševskim pričakovanjem, lahko navzven deluje miren, znotraj pa ostaja negotov glede tega, kaj si sploh želi. Najstniški upor je zato včasih manj nevaren kot tiha, pridna odpoved lastni volji.
Za starše je pomembno, da znajo ločiti med zdravim odmikom in resnično stisko. Če se najstnik zapira vase do te mere, da izgublja stik s prijatelji, opušča vse, kar ga je prej veselilo, se izrazito spreminja v razpoloženju, govori o brezupu ali kaže znake samopoškodovanja, to ni več običajen razvojni odmik, ampak razlog za strokovno pomoč. Večina vsakodnevnega najstniškega trenja pa spada v bolj običajno, čeprav naporno poglavje odraščanja.
Freud bi v tem verjetno videl boj nezavednih sil, želja in prepovedi. Sodobnejši pogled bi govoril o avtonomiji, identiteti, navezanosti in razvoju možganov. Starši pa v praksi pogosto vidimo predvsem zaprta vrata, ostre odgovore in občutek, da se nam otrok izmika.
A za temi vrati se pogosto ne dogaja konec našega odnosa. Dogaja se njegovo preoblikovanje. Otrok ne potrebuje več staršev na enak način kot nekoč, a jih še vedno potrebuje. Potrebuje jih manj kot razlagalce sveta in bolj kot stabilno ozadje. Manj kot nadzornike in bolj kot odrasle, ki zmorejo ostati in zdržati tudi svoje strahove ter dvome. Manj kot središče njegovega življenja in bolj kot varno izhodišče, iz katerega lahko nekoč mirneje odide.
V vsem tem kaosu pa se za nas starše skriva tudi pomemben del osebne rasti – učimo se ljubiti drugače kot prej. Manj z nadzorom, manj s potrebo, da bi bili vedno razumljeni, in več z zaupanjem, da odnos lahko preživi tudi obdobja razdalje. Ko otrok odrašča, se zato ne spreminja samo on, spreminjati se mora tudi način, kako ga imamo radi.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
