Šimen Zupančič

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Objavljamo odlomke iz avtobiografije Sanje Lončar Do zadnjega diha (Založba Chiara, 2025, trda vezava, 29 EUR). Naročite jo na spletu www.zalozba-chiara.si ali kupite v bolje založenih knjigarnah po Sloveniji.

Kot otrok sem bila bolj bolna kot zdrava in poskusi, da me dajo v vrtec, se niso obnesli. Ker so bila moja pljuča v zelo slabem stanju in je zdravnica moji mami zagrozila, da bo iz mene naredila astmatika, če me pod nujno ne pošljejo nekam na morje, so se domači zganili.

Za morje ni bilo možnosti, zato so me poslali k babici in dedku na vas. To je bilo vsekakor bolje od vlažnega plesnivega najemniškega stanovanja v Pančevu ter vdihavanja strupov, ki so prihajali iz dimnikov sedemnajstih tovarn enega najbolj razvitih industrijskih mest nekdanje Jugoslavije.

Odnosi

Nebeški vrt Sanje Lončar: Če veš, kaj delaš, lahko narediš čudeže

*

Ko se poskušam spomniti otroštva, se spominjam ene velike sivine in občutja tesnobe, brez jasnih slik. Prve barvne slike, ki jih lahko obudim, pa so vezane ravno na kmetijo. To so bili ostanki velike vojvodinske kmetije s številnimi skladišči, shrambami, praznimi štalami in orodjem, ki je ostalo po nacionalizaciji. Na koncu druge svetovne vojne je nova oblast namreč ocenila, da imajo mamini starši preveč, in so jim vzeli skoraj 70 hektarjev zemlje, živali, žago ... in, kot piše v zapisniku, celo pocinkana vedra.

Kmetija je bila tako v času mojega otroštva le skrivnostna kulisa včasih največje posesti v vasi, po kateri so se zdaj podili le golobi, kure, purani in gosi. Ker so celotno posest obkrožala visoka poslopja, sem bila dejansko kot v utrjeni graščini, kar je pomenilo, da se otrok ne more izgubiti. Zabičali so mi le, da se ne smem približevati vodnjaku.

Tako sem kot otrok cele dneve živela v tem svetu mistike, starih orodij, neskončne pajčevine ... Iskala sem jajca, ki so jih kure skrivale na tisoč in enem mestu – za žaklji, košarami ... Redno sem pokopavala crknjene miši in imela celo svoje pokopališče z nagrobnimi spomeniki. Hodila sem po strešnih gredah, četudi je pod njimi včasih zijal prepad ... pa nisem nikoli padla. Božala sem pohištvo, ki sta ga prababica in praprababica prinesli kot doto z Dunaja, vohala saten, organzo, žoržet in druge tkanine, ki danes tako rekoč sploh ne obstajajo več ... Vse je imelo vonj, energijo in skrivnosti, vse je budilo mojo domišljijo.

Mateja J. Potočnik

Danes bi rekli, da sem bila zapuščen otrok, in bi se verjetno z mano (in mojimi skrbniki) ukvarjal center za socialno delo. Na srečo takrat iz otrok niso delali »projektov« in otrok ni vzgajala »stroka2. Zato je moje otroštvo potekalo brez tega, da bi kdo letal za menoj in mi razlagal, kaj vse je nevarno in česa ne smem.

Pomagalo je tudi to, da si je babica ravno v času, ko sem bila v varstvu pri njej, zlomila kolk in mi dejansko niti ni mogla biti za petami.

»Pa saj se ti ni nič hujšega zgodilo,« se spet oglasi moja H.

»No, grizljanje ricinusovih semen, ki sem jih našla v enem žaklju, je terjalo nekaj dni driske. Včasih se je ugotavljanje, katero jajce je sveže in katero ne, končalo tako, da sem več dni smrdela po gnilih jajcih ... Ja, imaš prav, česa hujšega pa res ni bilo.«

Dejansko sem bila zelo tih otrok. V današnjih časih bi lahko rekli, da sem bila celo avtistična, ker sem bila povsem v svojem svetu.

»In kako je to povezano s tvojo kreativnostjo?« se vrneva k rdeči niti.

»Povezavo sem doumela šele pred nekaj leti, po ločitvi leta 2016. Ko sem se začela spraševati – ali sem kdaj v življenju čutila, da je vse na svojem mestu, da mi ni treba narediti ničesar, da bi zadovoljila potrebe drugih, in da le preprosto sem? In v takšnem močvirnem občutku so se mi prikazale ravno te slike, ki sem ti jih zdaj opisala. Dejansko sem tudi sama šele takrat ozavestila, kakšno darilo je bila ta izkušnja v otroštvu. In zdaj vem, da iz nje črpam svojo moč ves čas, pa se tega sploh nisem zavedala.

Ravno to, da ni bilo nikogar, da bi mi tolmačil svet in razlagal, kaj smem in česa ne, je odprlo mojega duha, da sem videla – in še danes vidim – marsikaj, česar drugi ne. Zdaj vem, da sem takrat dobila nekaj zelo dragocenega – sposobnost čudenja in spraševanja. Preprosto se nisem učila odgovorov, preden sem se naučila zastavljati vprašanja. Danes otroke vzgajajo ravno obratno, in to je največji strup za svobodo duha.«

»Prav rada bi videla obraze vzgojiteljic, ko si jim to povedala,« se zaheheta H.

»No, ena se je zmrdovala in povedala, da v vrtcu zelo veliko delajo na razvoju kreativnosti pri otrocih. Pokazala mi je celo polico konjičkov in ježkov, narejenih iz kostanja.«

»Gospa, to ni kreativnost – to je manufaktura!« sem ji izstrelila. (In spravila v smeh H.)

»Vi učite otroka, da iz kostanja dela konjička ali ježka – kaj pa če otrok v tem kostanju vidi nekaj povsem drugega? Bo sploh lahko videl kaj drugega, če mu takoj rečete: 'Danes bomo delali ježke iz kostanja!' Kaj se vam zdi v tem sploh kreativnega?!«

revija Jana