Kako naj otroke naučimo uravnavati čustva, če tega še sami ne znamo?
O čustvih govorimo vse več, a kako jih zares uravnavati? Spoznajte tri preproste metode, s katerimi lahko otrokom in sebi pomagamo razvijati čustvene spretnosti.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
O čustvih danes govorimo precej več kot pred nekaj desetletji. Vse bolj razumemo, kako pomembno je, da otroci prepoznajo jezo, žalost, strah in razočaranje ter da lahko o svojem doživljanju odkrito spregovorijo. Toda med prepoznavanjem čustev in sposobnostjo njihovega uravnavanja je velika razlika. Otrok lahko zelo dobro ve, da je jezen, pa kljub temu ne zna preprečiti izbruha. Tudi odrasli lahko razumemo, zakaj nas je nekaj prizadelo, vendar se v odločilnem trenutku odzovemo povsem drugače, kot bi si želeli.
Ob tem pa se postavlja vprašanje, kje smo se sploh teh spretnosti naučili in kako jih lahko predajamo naslednjim generacijam?
PREBERITE TUDI:
O čustvih govorimo več, vendar jih še vedno slabo poznamo
Še ne tako dolgo nazaj je vzgoja pogosto temeljila na prepričanju, da je treba neprijetna čustva čim prej utišati. Jok je veljal za znamenje šibkosti, jeza za nevzgojenost, strah za nekaj, kar je treba premagati. Številni odrasli so odraščali ob sporočilih, naj se obvladajo, nehajo pretiravati in ne kažejo preveč občutljivosti. Takšna pričakovanja so vplivala tudi na to, kako so pozneje ravnali z lastnimi otroki.
Danes je odnos do čustev vsaj v delu družbe drugačen. Starši se pogosteje pogovarjajo z otroki o njihovem počutju, v vzgoji se vse bolj poudarjata empatija in sprejemanje čustev, več pozornosti jim namenjamo tudi v javnih razpravah o duševnem zdravju. Kljub temu bi bilo pretirano sklepati, da smo postali čustveno pismena družba. Marsikdo še vedno težko prepozna, kaj pravzaprav doživlja, in razlikuje med jezo, razočaranjem, prizadetostjo ali strahom, ki se lahko skrivajo za podobnimi odzivi.
Poleg tega se pogosto ustavimo prav pri prepoznavanju. Otroka vprašamo, kako se počuti, mu pomagamo poimenovati čustvo in mu zagotovimo, da ima pravico tako čutiti. Vse to je dragoceno, vendar se vzgojno delo s tem še ne konča. Otrok potrebuje tudi izkušnje, skozi katere se bo naučil, kako ravnati, ko postane čustvo tako močno, da mu otežuje razmišljanje, sporazumevanje ali obvladovanje vedenja.
Kje naj bi se tega sploh naučili?
V šoli se učimo reševati matematične enačbe, uporabljati slovnična pravila in razumeti naravne zakonitosti. Toda kje se naučimo obvladovati jezo, prenesti zavrnitev, se spoprijeti z razočaranjem ali umiriti strah? V večini primerov učenci, ki jih preplavijo čustva, dobijo le opozorila, vpis v e-asistenta in morda kakšen disciplinski ukrep.
Čeprav se pomen čustvenih in socialnih spretnosti vse pogosteje pojavlja tudi v šolskih smernicah in programih, vsekakor ostaja vprašanje, koliko praktičnega znanja otroci pri tem dejansko pridobijo. Sama vključitev socialnih veščin v šolske dejavnosti namreč še ne zagotavlja njihovega razvoja. Za takšno učenje potrebujemo ustrezno usposobljene odrasle, ki znajo prepoznati otrokove težave, razumeti ozadje njegovih odzivov in ga usmerjati k primernejšemu ravnanju. Prav tukaj pa je velik primanjkljaj.
Kako naj učitelji in starši otroke sistematično učimo uravnavanja čustev, če sami pogosto nismo imeli priložnosti, da bi te spretnosti razvijali pod strokovnim vodstvom? Dobri nameni in zavedanje o pomenu čustvene pismenosti so pomembno izhodišče, vendar za učinkovito poučevanje potrebujemo tudi praktično znanje, ustrezne metode in priložnosti za njihovo uporabo. In teh šolski sistem ne uči …
Problem pa ni le v učiteljih. Tudi starši smo se čustvenih odzivov večinoma učili sproti, skozi lastne izkušnje in po zgledu odraslih, ki so nas vzgajali. Če smo odraščali v okolju, kjer se o jezi ni govorilo ali kjer je bilo treba žalost čim prej skriti, morda danes svojim otrokom iskreno želimo ponuditi drugačno vzgojo, vendar nam primanjkuje konkretnih spretnosti.
Prav zato je vprašanje čustvenega izobraževanja precej širše od vprašanja, ali se starši dovolj pogovarjamo z otroki. Gre za znanje, ki bi ga potrebovali vsi, ne glede na starost, in za spretnosti, ki jih je mogoče razvijati z učenjem ter vajo.
Otroci se učijo predvsem ob naših odzivih
Pri učenju uravnavanja čustev ima družinsko okolje posebno vlogo. Otroci opazujejo, kako se odzovemo, ko smo razočarani, utrujeni, prestrašeni ali jezni. Slišijo, kako govorimo o svojih težavah, in vidijo, kaj storimo, ko izgubimo potrpljenje. Naše vedenje jim ponuja vsakodnevne primere ravnanja s čustvi, ki lahko vplivajo na razvoj njihovih lastnih spretnosti.
To potrjuje tudi raziskave. Raziskovalci so ugotovili, da so z boljšim uravnavanjem čustev pri otrocih povezani različni dejavniki: sposobnost staršev, da uravnavajo lastna čustva, njihov odziv na otrokovo stisko, način pogovora o čustvih in splošno čustveno vzdušje v družini. Pomembno vlogo ima tudi tako imenovana koregulacija. Mlajši otroci namreč pogosto še ne zmorejo sami uravnati zelo intenzivnega čustvenega odziva. Pri tem potrebujejo pomoč odraslega, ki jim zagotovi občutek varnosti, pomaga zmanjšati razburjenje in jih postopoma vodi k samostojnejšemu ravnanju.
Zato ima lahko velik vzgojni pomen že to, da ob lastni jezi prepoznamo, kaj se z nami dogaja, in otroku pokažemo, kako bomo ravnali. Lahko mu povemo, da smo zelo razburjeni in potrebujemo nekaj trenutkov, preden nadaljujemo pogovor. Ko se umirimo, pa se vrnemo k težavi in jo poskušamo rešiti. Tako otrok dobi izkušnjo, da močna čustva niso nekaj, česar bi se morali sramovati, in da se lahko naučimo vplivati na svoje odzive.
Tri preproste metode, s katerimi lahko začnemo že danes
Uravnavanje čustev je široka spretnost, ki vključuje različne načine vplivanja na naše doživljanje in vedenje. Nekatere strategije nam pomagajo zmanjšati telesno napetost, druge spremeniti pogled na dogodek, tretje poiskati primernejši odziv. Nobena ni uporabna v vseh okoliščinah, zato je smiselno, da otrokom postopoma predstavimo več možnosti in skupaj ugotavljamo, kaj jim pomaga.
#1 Ko nas preplavijo čustva, najprej pomagajmo telesu
Močna čustva pogosto spremljajo izrazite telesne spremembe. Ob jezi lahko začutimo napete mišice in pospešen srčni utrip, ob strahu hitrejše dihanje, ob razburjenju pa nemir, zaradi katerega težko zberemo misli. V takšnem stanju je lahko tudi dobronameren pogovor neučinkovit, saj otrok težko posluša razlage in razmišlja o rešitvah.
Pomagamo mu lahko z zelo preprosto vajo. Povabimo ga, naj začuti stopala na tleh, sprosti ramena in nekajkrat počasi vdihne ter nekoliko dlje izdihne. Pri mlajših otrocih lahko skupaj nežno pihamo, kot bi hoteli premakniti peresce. Če mu dihalne vaje ne ustrezajo, lahko poskusimo s počasno hojo, mirnim sedenjem ob njem ali drugo dejavnostjo, ki mu pomaga zmanjšati napetost.
Pomembno je, da takšne vaje spoznavamo in preizkušamo tudi takrat, ko smo mirni. Otrok bo namreč težko prvič sledil navodilom za dihanje sredi silovitega izbruha jeze. Z rednim preizkušanjem pa lahko postopoma odkrije, kateri načini mu pomagajo in kdaj jih je smiselno uporabiti. Mlajšim otrokom pri tem pogosto najbolj koristi mirna prisotnost odraslega.
#2 Naučimo se preveriti, kaj si ob dogodku razlagamo
Naša čustva so povezana tudi s tem, kako razumemo dogajanje okoli sebe. Če nas prijatelj ne pozdravi, lahko pomislimo, da je jezen na nas, da smo ga razočarali ali da nas ne mara več. Takšna razlaga lahko sproži žalost, zaskrbljenost ali jezo, čeprav prijatelj morda sploh ni opazil, da smo šli mimo.
Podobno se dogaja otrokom. Če ga sošolec ne povabi k igri, lahko sklene, da ga nihče ne mara. Ko se nekoliko umiri, ga lahko vprašamo, kaj je ob tem pomislili in ali bi obstajala še kakšna druga razlaga. Morda se je sošolec že prej dogovoril z nekom drugim, morda je želel biti sam ali pa sploh ni vedel, da se mu želi otrok pridružiti.
V psihologiji takšnemu pristopu pravimo kognitivno prevrednotenje. Z njim se učimo preverjati svoje prve razlage in dogodke pogledati še z drugih zornih kotov. Pri tem otroka ne prepričujemo, da se nima razloga počutiti prizadetega. Pomagamo mu razvijati prožnejše razmišljanje, ki lahko zmanjša nepotrebno stisko in mu omogoči bolj premišljen odziv.
#3 Pokažimo, da lahko izbiramo, kako bomo ravnali
Otroci pogosto potrebujejo pomoč tudi pri razlikovanju med čustvom in vedenjem. Jeza je lahko zelo močna, vendar zaradi nje ni treba udariti, žaliti ali uničevati predmetov. Prav tako lahko ob razočaranju jokamo, ne da bi se morali zaradi tega sramovati. Pomembno je, da postopoma razvijamo različne načine izražanja čustev in reševanja težav.
Pri tem lahko uporabimo preprosto vprašanje: »Kaj lahko zdaj naredimo, da bo bolje?« Če je otrok jezen na sorojenca, ker mu je vzel igračo, lahko skupaj poiščemo več možnosti. Lahko mu pove, da mu takšno ravnanje ni všeč, prosi odraslega za pomoč ali se za nekaj časa umakne. Ko se umiri, lahko razmisli, kako bi naslednjič ravnal drugače.
Koristno je, da takšne možnosti raziskujemo skupaj, namesto da otroku vedno ponudimo eno samo pravilno rešitev. Tako razvija sposobnost reševanja problemov, hkrati pa spoznava, da ima tudi v neprijetnih okoliščinah določeno možnost izbire. Pri mlajših otrocih bomo morali primerne odzive večkrat pokazati in vaditi skupaj z njimi, starejši pa lahko postopoma prevzemajo več samostojnosti.
Čustvenih spretnosti se lahko učimo v vseh življenjskih obdobjih
Če želimo otrokom pomagati razvijati čustveno zrelost, se moramo biti pripravljeni učiti tudi sami. Pri tem se bomo srečevali z lastnimi navadami, prepričanji in odzivi, ki so se oblikovali skozi leta. Nekatere bomo razmeroma hitro prepoznali, druge bomo začeli opažati šele takrat, ko se bodo v podobnih okoliščinah večkrat ponovili.
Pri učenju nam lahko pomaga predvsem radovednost. Namesto da se ob vsakem neprimernem odzivu obsojamo, se lahko vprašamo, kaj nas je tako močno vznemirilo, kaj smo v tistem trenutku potrebovali in kako bi lahko naslednjič ravnali drugače. Takšno raziskovanje zahteva potrpežljivost, saj se globoko utrjeni odzivi običajno ne spremenijo po enem pogovoru ali nekaj vajah.
Pomembno je tudi, da od otrok ne pričakujemo spretnosti, ki jih še razvijajo. Tudi ob dobri vzgoji bodo kdaj izgubili potrpljenje, se odzvali impulzivno ali težko prenesli razočaranje. Prav ti trenutki so lahko priložnost za učenje, če jim pomagamo razumeti dogajanje in pozneje skupaj razmislimo o drugačnih možnostih. Enako velja za odrasle, ki se lahko tudi po letih ustaljenih navad naučimo novih načinov ravnanja s čustvi.
Morda bi bilo prav zato smiselno, da bi čustvenim spretnostim v družbi namenili podobno pozornost kot drugim znanjem, ki jih potrebujemo za življenje. Dokler njihovo sistematično učenje ni dostopno vsem, pa lahko veliko naredimo tudi sami. Z branjem, pogovorom, opazovanjem lastnih odzivov in preizkušanjem različnih pristopov postopoma širimo svoje razumevanje čustev ter možnosti za njihovo uravnavanje.
Tudi naš spletni portal je namenjen prav takšnemu raziskovanju. Z vsebinami o čustvih, odnosih, psihologiji in osebnem razvoju želimo spodbujati razumevanje sebe ter ponujati znanje, ki ga lahko uporabljamo v vsakdanjem življenju. Verjamemo, da je učenje o sebi vseživljenjski proces in da lahko z vsako novo spretnostjo, ki jo razvijemo, nekaj dragocenega predamo tudi naslednjim generacijam.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
