Kaj slovenske stranke zunaj vlade pravijo o Trumpu, ICE in Odboru za mir?
Preverili smo stališča opozicijskih in zunajparlamentarnih strank do Trumpove vrnitve, ukrepov agencije ICE in "Odbora za mir". SDS odgovorov ni posredovala.
Vrnitev Donalda Trumpa v Belo hišo, vojna v Ukrajini in vse bolj očitno preoblikovanje globalnih zavezništev so teme, ki bodo v prihodnjem obdobju ključno krojile varnost in blaginjo Slovenije.
Ker nas je zanimalo, kako se na to novo, nepredvidljivo realnost pripravljajo tisti, ki želijo voditi državo, a trenutno niso del vladne koalicije, smo v uredništvu Svet24 naslovili vprašanja na relevantne politične stranke zunaj vlade.
Svoja stališča o novi geopolitični arhitekturi, stanju demokracije v ZDA in strateškem pozicioniranju Slovenije so nam podrobno predstavili v strankah Nova Slovenija (NSi), Prerod (stranka Vladimirja Prebiliča), Demokrati. Anžeta Logarja, Slovenska nacionalna stranka (SNS), Resni.ca, Piratska stranka ter stranka Mi, socialisti.
Odgovorov Slovenske demokratske stranke (SDS) do zaključka redakcije nismo prejeli. Po večdnevnih prošnjah so nam pojasnili, da zastavljena vprašanja zaradi svoje kompleksnosti zahtevajo tehten razmislek, in obljubili, da bodo odgovore posredovali naknadno.
Bralcem tako predstavljamo analizo stališč preostalih ključnih akterjev na slovenskem političnem parketu.
Strah pred kaosom proti pozdravljanju novega reda
Prvo vprašanje, ki se je nanašalo na oceno globalne varnostne arhitekture po vrnitvi Donalda Trumpa, je takoj razkrilo globok razkol v slovenskem političnem prostoru.
V Novi Sloveniji (NSi) na situacijo gledajo z veliko mero zaskrbljenosti. Prepričani so, da politika izolacionizma ne more biti uspešna niti za velesilo.
Opozarjajo, da Donald Trump s svojo »nepredvidljivostjo in impulzivno politiko ruši mednarodna zavezništva, ki so odločilno prispevala k blaginji, mednarodnemu redu in varnosti v preteklih desetletjih«.
Dodajajo, da takšna politika paradoksalno najbolj škoduje ravno ZDA, saj so v NSi prepričani, da »nobena država – niti ZDA – brez strateških zaveznikov in trgovinskih partnerjev ni dovolj močna, da bi lahko sama preživela«.
Podobno razmišljajo v stranki Prerod, kjer poudarjajo eksistencialni pomen Evropske unije za slovensko varnost.
Vladimir Prebilič in njegova ekipa menita, da gre za novo realnost, ki od Slovenije zahteva strateške prilagoditve.
Pri stranki opozarjajo: »Brez EU in glede na spremembe, ki smo jim priča v evroatlantskih odnosih in ki vplivajo na NATO, je Slovenija dejansko lahko varnostno ogrožena«. Zato mora država delovati bolj premišljeno in krepiti partnerstva s »podobno mislečimi državami znotraj EU«.
Podobno zaskrbljenost izražajo v Piratski stranki, kjer opozarjajo na erozijo pravil in uveljavljanje »pravila močnejšega«. Predlagajo, da Slovenija prevzame vlogo povezovalke srednjih in manjših držav v enoten blok za spoštovanje mednarodnega prava.
V stranki Demokrati novo realnost razumejo predvsem skozi prizmo deglobalizacije in konkurenčnosti: Slovenija naj bo aktivna članica EU, a s »prožno« zunanjo politiko, ki pa mora temeljiti na notranjepolitični usklajenosti in konsistentnosti stališč.
Stranka Mi, socialisti pa Trumpa vidi le kot simptom širšega problema: prepričani so, da Zahod brani svoje »usihajoče privilegije« z militarizmom, kar se doma odraža v vojnem hujskaštvu in krčenju pravic tistih, ki zagovarjajo mir .
Povsem drugačen pogled na zahodni svet pa imajo v Slovenski nacionalni stranki (SNS). Tam ne vidijo zgolj spremembe politike, temveč popoln zlom dosedanjega reda.
Napovedujejo novo delitev sveta na tri velesile – Rusijo, ZDA in Kitajsko – medtem ko bo Evropa »kot razpadajoča EU odrinjena na stran in ne bo imela nobene teže«.
Še več, prepričani so, da bodo »evropske norosti EU udarile nazaj kot bumerang«, Slovenija pa se je po njihovem mnenju s svojo politiko »nespametno in ignorantsko ter hlapčevsko omejila in zaprla v nek bananin olupek«.
Na podobni liniji, a z vidika kritike militarizma, so v stranki Resni.ca.
Opozarjajo, da ZDA zapuščajo Evropo, potem ko so jo »vsrkale v Rusko-Ukrajinski konflikt«.
Posebej ostri so do slovenske obrambne politike preteklih in sedanje vlade, saj trdijo, da so s predajo opreme Ukrajini »Slovenijo dobesedno razorožili« in s tem »grobo kršili našo zakonodajo«. Kritični so tudi do »slepega sledenja« Ursuli von der Leyen.
V stranki Mi, socialisti celotno situacijo vidijo kot poskus Zahoda, da bi »branil svoje usihajoče privilegije plenjenja držav globalnega juga z vsesplošnim militarizmom«.
Ameriški »gestapo« ali nujno vzpostavljanje reda?
Še večja polarizacija se pokaže pri interpretaciji notranjega dogajanja v ZDA, zlasti glede ukrepov v Minnesoti in delovanja agentov ICE. Tu so si stranke povsem nasprotne: za nekatere gre za fašizem, za druge za nujno čiščenje družbe.
Najbolj neposredni so v stranki Mi, socialisti, kjer agencijo ICE brez zadržkov primerjajo z najtemnejšim obdobjem zgodovine.
Zapisali so: »Agencija ICE funkcionira kot kombinacija ameriškega gestapa in enot SS«.
Prepričani so, da gre pri agentih za »zamaskirane agente državnega nasilja«, ki brutalno pretepajo ljudi, in svarijo, da EU s Frontexom vzpostavlja podobno silo, ki bo uporabljena na enak način.
Tudi Pirati vidijo ameriško politiko kot »izjemen zdrs v avtoritarnost«, kar pripisujejo razkroju demokracije in pravne države v dvostrankarskem sistemu, ki služi kot opozorilo tudi za Slovenijo .
V Prerodu priznavajo, da gre za »eno najresnejših notranjepolitičnih kriz«, ki ogroža demokratične temelje, a kljub temu ohranjajo vero v ameriške institucije.
Verjamejo, da v ZDA »obstajajo trdni temelji pravne države«, ki bodo vrnili državo v ustaljene tirnice.
NSi opozarja predvsem na nevarno polarizacijo, ki »prinaša konflikt in tudi nasilje«, rešitev pa vidijo v doslednem spoštovanju pravne države in enakosti pred zakonom.
Popolno podporo Trumpovim ukrepom pa izražajo v SNS. Zanje so poteze ameriške administracije logičen in nujen odgovor na preteklo politiko.
»Demokratske države so jih [migrante] navlekle v ZDA enormno veliko in zdaj so problemi, ker nažirajo gospodarsko in mentalno podstat Amerike,« so zapisali v svojem odgovoru.
Prepričani so, da je reakcija vlade »smiselna« in usmerjena v vrnitev vrednot patriotizma in družine, ki so veljale do poznih 80. let.
»Odbor za mir«: Hladen tuš za Trumpovo pobudo
Redka točka, kjer se večina strank strinja – čeprav iz popolnoma različnih vzgibov – je zavrnitev sodelovanja v Trumpovem »Odboru za mir«.
Vlada se na pobudo ni odzvala, kar večina naših sogovornikov podpira.
V stranki Resni.ca na zadevo gledajo skozi prizmo pragmatizma in financ.
»Sodelovanje v Odboru za mir Sloveniji ne prinaša ničesar, razen stroškov,« pravijo in dodajajo, da je bila vladna poteza pravilna.
Pirati opozarjajo na moralni in ekonomski vidik, saj menijo, da načrti za obnovo Gaze kažejo na »veliko vpletenost premožnih milijarderjev, ki želijo od projekta v prvi vrsti zaslužiti«.
Mirovne pobude po njihovem ne smejo temeljiti na profitabilnosti.
Še bolj slikoviti so v stranki Mi, Socialisti, ki odbor primerjajo z »Generalgouvernementom« za Palestino in pozdravljajo nesodelovanje Slovenije.
Tako Demokrati in Prerod, poudarjajo pomen Združenih narodov.
Demokrati svarijo, da je v interesu Slovenije »krepitev multilateralizma, ne njegova drobitev«, zato bi morali takšne pobude umeščati v okvir OZN.
Prerod opozarja na »nedorečenost« nalog in ciljev tega odbora ter pravnih podlag za njegovo delovanje.
Edina stranka, ki vladno odločitev ostro kritizira in bi ravnala drugače, je SNS.
Zavrnitev sodelovanja označujejo za »še eno bedasto in nepremišljeno potezo«, ki po njihovem mnenju izhaja iz strahu in neznanja.
»SNS bi se zagotovo odzvala na povabilo in po dialogu s predsednikom Trumpom sprejela odločitev,« zatrjujejo, saj bi to zahtevalo »vsako normalno diplomatsko razmišljanje«.
Kam naj pluje Slovenija?
Ko beseda nanese na strateško prihodnost Slovenije, se slovenski politični prostor razbije na tri jasne tabore: zagovornike EU, suvereniste in anti-imperialiste.
Prvi tabor, ki ga sestavljajo Prerod, Demokrati, NSi in Pirati, prihodnost vidi v Evropi.
»Svet brez EU bi bil do Slovenije sovražen svet,« opozarjajo v Prerodu in dodajajo, da bi bili brez povezave izpostavljeni izsiljevanjem.
V Prerodu ob tem opozarjajo še na regionalni varnostni okvir: kot enega ključnih izzivov navajajo razmere v Srbiji pod vodstvom Aleksandra Vučića in ocenjujejo, da bo Slovenija z aktualnim nedefiniranim odnosom težko sooblikovala rešitve v regiji.
Demokrati stavijo na konkurenčnost, a opozarjajo, da potrebujemo »prožno zunanjo politiko«, ne pa »aktivistične, vezane na potrebe notranje politike«, kot jo spremljamo danes.
NSi svojo strategijo gradi na močnem evropskem stebru Nata in dobrih odnosih tako z Brusljem kot Washingtonom.
V drugem taboru so zagovorniki nevtralnosti. Resni.ca predlaga politiko »po vzoru Švice«. Znotraj EU bi se morali po njihovem mnenju povezati z državami Višegrajske skupine (Češka, Slovaška, Madžarska) v boju proti »neizvoljenim administrativnim nosilcem funkcij« .
Tudi SNS meni, da je najboljše zavarovanje za Slovenijo »nevtralnost in tišina ob dogodkih, ki se nas ne tičejo«.
Velikim silam bi morali po njihovem mnenju sporočiti, da se »ne bomo vtikali v njihove zadeve« in da bomo rezultate dogovorov sprejeli kot dejstvo.
Tretji tabor pa predstavljajo Mi, socialisti, ki zahtevajo popoln odmik od zunanjepolitičnih projektov ZDA in EU ter »izstop iz NATO pakta«.
Slovenija bi morala po njihovem mnenju iskati »enakopravne ekonomske in politične veze z državami globalnega juga«, pri čemer na prvo mesto postavljajo Kitajsko, da bi uravnotežili vpliv Zahoda.
Kako se je na dogodke odzivala trenutna vlada
Vlada Roberta Goloba je na »novo realnost« po vrnitvi Donalda Trumpa in ob zaostrovanju razprav o mejah ter mednarodnem redu odgovorila predvsem s poudarkom, da se mora Slovenija držati okvira mednarodnega prava in Združenih narodov.
Predsednik vlade Robert Golob je 21. januarja 2026 javno pojasnil, da Slovenija ne bo sprejela povabila v Trumpov »Odbor za mir«. Golob je poudaril, da je mandat pobude »preširok« in bi lahko »spodkopal mednarodno ureditev, utemeljeno na Ustanovni listini ZN«.
Sodelovanje bi bilo po Golobovih besedah sprejemljivo kvečjemu v ožjem, jasno opredeljenem mandatu – denimo pri povojni obnovi Gaze, a izključno pod okriljem ZN.
Premier je v istem nastopu izpostavil tudi načelo ozemeljske celovitosti in nedotakljivosti meja (v kontekstu Grenlandije) ter napovedal, da se podpisa listine na Svetovnem gospodarskem forumu v Davosu ne bo udeležil.
Pri strateškem sidranju države in vprašanju vojne v Ukrajini je vladna linija dosledna. Zunanja ministrica Tanja Fajon je na ravni EU večkrat ponovila obsodbo ruske agresije in podporo nadaljnji pomoči Ukrajini, pri čemer poudarja potrebo po »pravičnem in trajnem miru«, ki mora biti sprejemljiv za Ukrajino in v katerem mora imeti EU mesto za pogajalsko mizo.
Vlada podpira nadaljnje sankcijske pakete in poudarja pomen varnostnih jamstev za Ukrajino, kot je bilo izpostavljeno na vrhu NATO.
V najnovejših izjavah s konca januarja 2026 je vlada to dopolnila s poudarkom, da je spoštovanje človekovih pravic prioriteta in da mora EU v letu 2026 upravljati krize z enotno, usklajeno držo.
V tem okviru se vlada praviloma ne spušča v neposredno komentiranje posameznih notranjepolitičnih operacij v ZDA (npr. delovanje agencije ICE), temveč tematiko naslavlja posredno – skozi prizmo pravne države in človekovih pravic.
E-novice · Novice
