Arhiv Štajerskega Tednika

Na Ptuju si je poiskal tudi stanovanje. Tudi vožnje na treninge košarke dvakrat tedensko v Mariboru in na Polskavi, potem ko je postal ponosen lastnik avtomobila, niso bile več problem. Za Društvo paraplegikov Podravje občasno tekmuje tudi v atletiki.

Ko je že mislil, da so vse težave, ki jih je moral prebroditi, za njim, se je ponovno znašel v težkem položaju.

Po izgubi zaposlitve je še tri mesece prejemal nadomestilo z Zavoda za zaposlovanje, sedaj si ureja socialno pomoč. Ta naj bi znašala 385 evrov mesečno, s čimer pa ne bo mogel preživeti, saj mu bo po plačilu najemnine za stanovanje (220 evrov) in po plačilu drugih stroškov višini 120 evrov ostalo za hrano le 45 evrov. Upa tudi na enkratno pomoč Centra za socialno delo, za katero je zaprosil.

Saj bi lahko preživel le s sendviči ...

„Saj bi lahko preživel le s sendviči, nimam velikih zahtev, nisem razvajen, tudi novih oblačil ne potrebujem, samo da bi lahko zbral toliko denarja, da bi plačal servis, registracijo in zavarovanje avtomobila, kar me čaka v tem mesecu. Ne morem ga prodati, to je moje okno v svet, to so moje noge, da lahko koliko toliko funkcioniram, da sem mobilen, da lahko iščem službo. Avtomobil za mene ni luksuz, ampak nujna potreba. Kdor ni na vozičku, tega ne more razumeti. Jaz ne morem na kolo, na avtobus, na vlak kot večina ljudi.

Preberite več v Štajerskem Tedniku