Shutterstock

Mladi, ki danes vstopajo na trg dela, se tega večinoma lotijo precej drugače, kot so to počeli njihovi starši. So glasnejši, bolj samozavestni, bolj zahtevni – in predvsem manj pripravljeni biti vsaj za začetek zadovoljni že s tem, da imajo službo in redno plačo.

Že od samega začetka pričakujejo dobro plačo, strukturiran delovni proces, razvojne priložnosti, zdravo delovno okolje, uravnoteženo delo in življenje ter možnosti napredovanja. Ob tem želijo spoštovanje, smisel dela in vpliv. Za številne delodajalce je to izziv. Ali so njihova pričakovanja res previsoka – ali pa so mladi preprosto bolj pogumni in pripravljeni komunicirati to, kar moramo sprejeti kot novo realnost, nove standarde?

Posledice krepitve kapitalizma

Vprašanje je zagonetno in če želimo nanj celostno odgovoriti, moramo začeti pri spremembi vzorcev vzgoje, ki se je na slovenskih tleh začela občutneje kazati konec devetdesetih let prejšnjega stoletja. Starši današnjih mladih kadrov, še bolj pa njihovi dedki in babice, so večinoma odraščali na dokaj avtoritativnih, če ne celo avtoritarnih načelih v smislu: če boš priden in boš ubogal, boš nagrajen, sicer boš kaznovan. Z rastjo gospodarstva, krepitvijo kapitalizma in predvsem spremembo miselnosti v izobraževalnem sistemu pa se je fokus vse bolj prevešal v smeri otrokovih (ali posameznikovih) potreb, želja, potencialov in – kot je razvidno v številnih uzakonjenih listinah – pravic.

Vedno več poudarka je pridobivalo izražanje sebe, svoje individualnosti, razvijanje interesov in ščitenje celotnega psihofizičnega obstoja. Če so starši in stari starši večinoma razmišljali znotraj okvirjev, kaj smejo in kaj zmorejo, današnji mladi veliko bolj razmišljajo na način, kaj lahko in kaj jim pripada. Takšna sprememba v miselni naravnanosti že sama po sebi prinaša zadostne izzive na področju razmerja delavec-delodajalec, če k temu prištejemo še vse družbeno-gospodarske in tehnološke spremembe od začetka novega tisočletja do danes, pa celotna slika postane zares večplastna:

• Visokošolska izobrazba je danes bistveno dostopnejša, kot je bila pred dvajsetimi leti, čemur botruje predvsem znaten porast zasebnih visokošolskih ustanov. Nekatere med njimi dejansko ponujajo privlačne in uporabne programe, ki so nastali kot odgovor na potrebe ekonomskih, okoljskih, zdravstvenih ali družbenopolitičnih razmer, nekatere pa le komercialno dostopno (bolj ali manj kakovostno) različico uveljavljenih programov, ki so sicer dostopni na temelju znanja oziroma ocene potenciala s strani pristojnih.
• Delo ni več pojmovano kot vrednota, ampak kot transakcija: jaz dam svoje znanje in čas, za to dobim plačilo, s katerim si financiram življenje.
• Digitalna doba je v polnem razmahu, kar odpira veliko (novih) možnosti za delo, raziskovanje in ustvarjanje, hkrati pa posameznike sili v razvoj digitalnih kompetenc.
• Nastanek in razmah družbenih omrežij je pomembno vplival na spremembe v miselni naravnanosti celotne družbe, še zlasti pa mladih, ki so razvojno psihološko v fazi oblikovanja osebne identitete na različnih življenjskih področjih – in s tem tudi najbolj dovzetni za raznorazne idejne vzorce, ki so v določenem obdobju priljubljeni.
• Globalna mobilnost je postala veliko boljša tako logistično kot pravno formalno, kar ustvarja bistveno večji in kompleksnejši poligon ne le za delo, ampak za življenje nasploh.
• Družbeno-gospodarske spremembe so dandanes veliko hitrejše, kot so bile včasih, hkrati pa so razmere na večini področij precej manj stabilne in s tem manj predvidljive, kar ustvarja splošno negotov svet, poln sprememb in potreb po prilagajanju.
• Življenjski stroški skokovito naraščajo, plače pa – vsaj v veliki večini primerov – temu ne morejo sorazmerno slediti.

»Saj nismo študirali zato!«

V takšnem negotovem, hitro spreminjajočem se – in dragem – svetu mnogoterih možnosti in prirejenih oziroma parcialnih socialnih resničnosti mladi iščejo svoj kotiček, svojo varnost in vanj projicirajo potrebo po okolju, ki so ga bili vajeni v času odraščanja. To okolje je bilo skorajda v celoti osredotočeno nanje, na njihove želje in potrebe, ščitilo jih je pred zunanjimi vplivi, kolikor jih je le lahko, ter jim že vnaprej odstranjevalo ovire na poti. Pogosto je okolje namesto njih reševalo težave in jim odvzemalo potrebo po sprejemanju odgovornosti za svoje vedenje in odločitve.

Zato ne smemo biti presenečeni, ko na kadrovskih razgovorih srečujemo mlade, ki »niso študirali zato, da bodo izpolnjevali tabele, ampak želijo bolj strateške naloge« in ki »glede na znanje, ki ga bodo prinesli v družbo, pričakujejo najmanj dva tisoč evrov neto plače«. Oboje za primer prve redne službe. Ali pa mlade, ki »želijo napredovati, ker so se na tem delovnem mestu naučili vsega, kar so se lahko« – že po kakšnem letu dni dela na visoko strokovnem, kompleksnem delovnem mestu.

Shutterstock

Kaj pa pravica do odklopa?

Je to aroganca, pretirana samozavest? Morda v nekaterih primerih, večinoma pa zgolj posledica omenjene vzgoje (tako v družini kot v izobraževalnih institucijah), družbeno-gospodarskih razmer in kulture hitrih uspehov, ki jo obljubljajo družbena omrežja ali drugi trenutno aktualni viri v slogu »postanite strokovnjak v 3 mesecih!«.

Celotno situacijo še poslabšata dve ključni točki:

• Stanje na trgu delovne sile v zadnjem desetletju (z izjemo časa epidemije), ko podjetja v nuji po zapolnitvi delovnih mest in zagotavljanju delovnega procesa – ali pa zgolj zaradi pomanjkljive kompetentnosti kadrovske službe oziroma vodstva – dejansko ugodijo številnim tovrstnim zahtevam, kar daje mladim dodaten signal, da je to možno, le upati si je treba.
• Pretirano (politično) poudarjanje in celo izkrivljanje nekaterih sodobnih ideologij, ki so sicer nastale v želji zaščititi delavca oziroma ozavestiti določene izzive, v praksi pa so jasno pokazale zevajoče razkorake med osnovno idejo in njenim učinkom na različnih ravneh razmerja delavec-delodajalec (načela DEI, pravica do odklopa, mentalno zdravje ...).

* Helena Kupljen, avtorica zapisa, je kadrovska svetovalka in psihologinja