Cona smrti: Everest je postal nevaren produkt za nesramno bogate
Na Everestu se množijo gneča, smeti in smrtonosne odločitve, največje tveganje dragih komercialnih odprav pa pogosto nosijo šerpe.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Tuji mediji so pred dnevi poročali, da je v enem samem dnevu z nepalske strani Mount Everesta, vrh najvišje gore na svetu doseglo 274 plezalcev. Vsi razen ekvadorskega plezalca Marcela Segovia so do vrha prišli ob izdatni pomoči šerp in z uporabo dodatnega kisika. Masoven vzpon na streho sveta na prvi pogled deluje kot nova zmaga človeštva nad nedosegljivim, a je vse prej kot to.
8849 metrov visok vrh je nekoč uspeh dovolil le najboljšim in najbolj izkušenim izbranim plezalcem, danes pa je postal turistična atrakcija, ki je dosegljiva vsem z dovolj globokimi žepi in dovolj nenasitnim egom. Sinonim za Everest v zadnjih letih so nemreč predvsem smeti, neznosne gneče, drage komercialne odprave in smrtonosne odločitve, ki jih mnogi sprejemajo v zaslepljeni želji, da bi stali vrhu planeta.
Nekatere odprave za izkušnjo na Everestu zaračunavajo tudi do 200.000 evrov, v zameno pa ponujajo ogrevane šotore, zasebne kuharje, masažne mize, bar in druge storitve, ki bolj spominjajo na luksuzni kamp kot na eno najnevarnejših alpinističnih preizkušenj na svetu.
Od milijonskih prihodkov odnesejo zelo malo
Za skoraj nesramnim udobjem nekaterih plezalcev stojijo ljudje, ki so na Everest najbolj prilagojeni - šerpe. Številne takšne odprave bi brez njih bile samomorilske, a so v zadnjih letih zaradi vse več neizkušenih plezalcev vedno bolj ogrožena tudi njihova življenja.
Niso namreč več zgolj vodniki, kot so bili nekoč, ampak opravljajo vse več nevarnih vlog: Na gori popravljajo in nameščajo vrvi, preverjajo sidrišča, nameščajo lestve čez razpoke, nosijo opremo, postavljajo tabore in pogosto rešujejo življenja tistih, ki so se na Everest podali premalo pripravljeni. Kljub izredno visokim cenam odprav, pa šerpe zaslužijo zgolj kanček denarja iz tega ogromnega bazena, a je številnim to edina možnost preživetja.
Mučna že pot do baznega tabora
Pot proti vrhu se za večino tujcev začne v Lukli, nepalskem gorskem kraju z majhnim letališčem. Od tam sledi večdnevna pot do baznega tabora, ki lahko traja nekje pet dni do enega tedna za dobro pripravljene gornike, za tiste manj pripravljene pa tudi do dveh tednov. To pomeni, da je že sam dostop do mogočne gore za mnoge preveč težak. Zaradi pomanjkanja kisika številne že na začetku pestijo glavoboli, slabost, vrtoglavica, zamegljen vid in izčrpanost.
A prava nevarnost se šele začenja. Plezalci se hitro soočijo z ledenikom Khumbu, ki se nenehno premika, posledično pa se vedno spreminja tako imenovana "idealna pot" do vrha. Seveda je uspešno prečkanje ledenika, polnega razpok, ponovno odvisno od tega, da šerpe uspešno pripravijo pot z mostovi iz lestev. Vse, da stranke uspešno pridejo do višje ležečih taborov.
Podcenjevanje območja smrti
Med drugim in tretjim taborom plezalce čaka še pobočje Lhotse Face, kjer so zanje najbolj nevarni plazovi in padajoče skale, nad četrtim pa se začne območje, ki ga alpinisti poznajo pod imenom "smrtna cona." V tem območju telo ne deluje tako, kot bi moralo. Pomanjkanje kisika vpliva na presojo plezalcev, njihovo sposobnost nadaljevanja odprave in zmanjšan občutek za nevarnost, ki je v svetu alpinizma znan kot "vročica pred dosego vrha." Želja po uspehu za mnoge prevlada nad razumom. Kljub ozeblinam izčrpanosti, pomanjkanju kisika, nevarnim razmeram in vremenu številni nadaljujejo pot zgolj zato, ker so zaslepljeni od morebitnega uspeha. V takšnih situacijah pride tudi do največ smrtnih žrtev. Nenazadnje je dosežen vrh le pol poti, potrebno se je še vrniti v bazni tabor.
Odprave za bogate
Kljub očitni nevarnosti Everest privablja vse več ljudi. Del privlačnosti je povezan z romantizirano predstavo o vrhu sveta, del pa z družbenimi omrežji, kjer fotografija z najvišje točke planeta pomeni prestiž. Kot kaže Everest postaja produkt, ki ga je mogoče kupiti, saj so se komercialne odprave od začetka novega tisočletja močno razširile: Podjetja, kot so Seven Summit Treks, 8K Expeditions, Furtenbach Adventures, Asian Trekking in Climbing the Seven Summits, bogatim strankam ponujajo vedno bolj udobne pakete. Nudijo ogrevani šotore, postelje, zdravnike, maserje, televizijo, zasebne kuharje in postrežbo.
Za pregrešno drage ekspedicije nekateri najemajo bajna posojila, pa čeprav niso alpinisti. Eden najbolj morbidnih primerov je gotovo Shriya Shah-Klorfine, kanadčanka nepalskih korenin, ki je za odpravo zastavila lastno hišo. Šerpe so jo zaradi slabe pripravljenosti že med vzponom spodbujali, naj odneha, a življenjske priložnosti ni želela zamuditi. Ker je bila predolgo v smrtni coni in nadaljevala pot proti vrhu je med sestopom iz gore izgubila orientacijo, obnemogla in umrla zavita v kanadsko zastavo.
11 mrtvih v rekordni sezoni
Tujci za odprave plačujejo več deset tisoč evrov, šerpe pa na sezono pogosto zaslužijo bistveno manj, čeprav opravijo najnevarnejši del dela. Leta 2014 je plaz med prenašanjem opreme z baznega tabora ubil 16 šerp. Na pobočjih Everesta je skupno umrlo že več kot 130 šerp, v zadnjem desetletju pa 28.
Komercializacija je povzročila tudi gnečo. Leta 2019 je Nepal izdal rekordnih 381 dovoljenj za vzpon. Zaradi kratkega obdobja ugodnega vremena se je proti vrhu hkrati odpravilo veliko število ljudi, kar je povzročilo dolge vrste v smrtni coni. Plezalci so čakali na svoj trenutek na vrhu, čeprav je vsaka dodatna sekunda v smrtni coni lahko pogubna. Tisto sezono je umrlo 11 ljudi.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
