Arhiv Štajerskega Tednika

Delo osebnega asistenta je izjemno zahtevno in odgovorno, interesa za opravljanje pa je očitno zelo malo. Tudi ali predvsem zaradi nizkega plačila. Uporabniki, invalidi in njihovi skrbniki imajo posledično zelo veliko težav. Vanja Ropič, mama 19-letnega Vida, že nekaj časa išče nekoga, ki bi ji pomagal pri negi in varstvu, a se na razpis na objavo na facebooku – ki je sicer imela več sto všečkov in delitev – ni oglasil prav nihče. Na pristojnem ministrstvu se zavedajo, da so na tem področju potrebne zakonske spremembe, predlog je že v obravnavi.

Zakaj ni zanimanja za to delo?

Ropičeva je dobro seznanjena s problematiko, pa vendar jo je neodzivnost na razpis nekoliko presenetila: "Težko verjamem, da zraven tolikšnega števila brezposlenih ni nikogar, ki bi želel biti osebni asistent. Res se verjetno marsikomu, ki dobi 500 evrov socialne pomoči, je upravičen do subvencije najemnine ipd., niti ne splača. To delo bi moralo biti bolj cenjeno in plačano. Zdi pa se mi tudi, da je ta poklic v javnosti premalo poznan, mnogi niti ne vedo, kaj to pomeni, kaj bi dejansko delali kot osebni asistenti."

Zraven slabega plačila izpostavlja še en nesmisel, in sicer, da so osebni asistenti enako plačani za delo z zelo različnimi kategorijami invalidov. Razlika je le v navedenem (15-odstotnem) dodatku za posebne obremenitve: "Tudi moj Vid na primer potrebuje celodnevno nego, previjanje, hranjenje, a ker to ni na sondo, osebni aistent ni upravičen do dodatka. Razumljivo je, da bo potem raje delal pri uporabniku, ki je bolj samostojen, na primer samo slep. Žal, takšna je realnost, pri tem jih razumem." Prav zato meni, da bi morala biti že osnovna plača osebnih asistentov diferencirana glede na zahtevnost varstva in oskrbe uporabnika.

Brez osebne asistence bi zelo težko živeli.

Več in podrobeneje v aktualni tiskani izdaji.