##IMAGE-3892257##

Naša domovina je posejana z mnogimi lepimi domovi, hišami, ki pokrajino oblikujejo po naše. V prejšnjem stoletju so bila stanovanja namenjena strokovnjakom. Ostali smo se lotili stanovanjski problem reševati sami. To je bil čas pomoči sosedov in prijateljev in tako so v 70. letih rasle hiše in vikendi. Menda nikjer ni toliko lastnikov stanovanj, kot v Sloveniji.

Preberite še ...

Zdravje

Posledice dolgih čakalnih dob so zaskrbljujoče

Generacija, ki je gradila in ustvarjala imetje države in svoje, je omagala. V velikih hišah, na štuka dva, samujejo in skrbijo. Hiše so potrebne obnove in posodobitve. Prevelike so, saj v njih živita dva ali le eden. S stopnicami, preozkimi vrati, neudobnimi kopalnicami, ki so dotrajane, vztrajajo v svojem. To je naše življenjsko delo, vso moč, imetje, mnogo odrekanj je vloženo v stavbo, ki sedaj že obremenjuje. Pa vendar se raje odpovedo varstvenemu dodatku, kot da bi sprejeli pomoč in pri tem dedičem zmanjšali vrednost hiše, imetja, za katerega niso nič naredili. Zanj tudi niso navdušeni in ga tudi niso pripravljeni obnavljati, saj je stanovanje veliko udobnejše in manj zahtevno. Tudi zagotovilo, da pomoč več ne obremenjuje imetja, ni dovolj. Nezaupanje ostaja. Preveč jih je, da bi lahko to stisko samo opazovali. Potrebna bi bila posebna poštena ekipa strokovnjakov, ki bi za primerno ceno te stavbe odkupila, preuredila v zameno za udobno stanovanje in oskrbo v izbranem domu ali v najetih varnih stanovanjih. Preskrbljeni s kurjavo, prehrano in zdravstveno pomočjo, če jo že potrebujejo, bi lahko uživali sadove svojega dela. Poplačani bi bili vsi žulji in odrekanja. Hiše smo si pristradali, se odrekli vsem dopustom, izletom, saj smo jih z majhnimi dohodki in posojili gradili več let. Mnoge so ostale še nedograjene, ker je zmanjkalo denarja in moči. S pokojnino ali dvema je težko graditi in prenavljati. Prav zato je potrebno tako ujetim v imetje, ki bremeni, pomagati.

Potreben je torej premik v glavi. To imetje je dobro unovčiti na starost in sedaj uživati sadove svojega dela. Nobene slabe vesti, ker bi nas kdo moral preživljati. To je bila dobra naložba za starost! Vendar je za premik v glavi potrebna pomoč, ki bi ljudem pomagala z dobrimi nasveti in poštenim plačilom ali prenovo. Ker so starostniki prav zaradi imetja pogosto žrtve nasilja, jih je potrebno zaščititi. Urejeni odnosi bi tudi mladim pomagali, da ne bi računali na imetje, starše pa prepustili družbi. S tem bi se izognili vsem špekulacijam, ki jih sedaj iščejo, da bi imeli imetje brez dolžnosti. V državi je prav zaradi pridnosti in varčnosti te generacije veliko bogastva. Škoda, da bremeni, namesto da bogati. To je generacija, ki ne računa na socialno pomoč, saj so si sami priskrbeli vse. Zato je v teh domovih veliko bolečine, strahu in obupa in osamljenosti. Morda tudi ponosa, ker nočejo prosjačiti. Morda so otroci tudi deležni skrbi države, a oni rastejo, za njimi so starši, ki morajo poskrbeti za njih. Starejši pa nočejo in ne želijo nikogar obremenjevati, zato so stiske še večje. V velikih hišah bivajo zaskrbljeni ljudje, zdaj tudi že bolehni in bolni, zato nemočni, zagrenjeni ob vsem bogastvu želijo pošteno pomoč tudi od države, saj so jo pomagali graditi in bogatiti. Res je, da so uspeli v 25. letih veliko zapraviti, uničiti, polastninili in je malo ostalo. Vendar služb za pomoč in skrb za starejše še niso uničili, zato bi te lahko poskrbele še za ta del državljanov. Morda bodo novo organizirane socialne službe lahko naredile več tudi za te ljudi. Niso socialno ogroženi, ker imajo imetje, a so ujeti vanj in ni jim dobro. Potrebovali bi veliko skrbnih in poštenih, dobronamernih ljudi, uslužbencev, arhitektov, gradbenikov, ki bi prisluhnili generaciji, ki je gradila in bogatila domovino. Več empatije vseh bi starejšim omogočilo lepše življenje. Morda se bo kaj premaknilo v glavah in srcih odgovornih. Prisluhnite! Upanje umira zadnje!