Mirjana Martinović, Dolenjski list

Na odvzeme hodi vsake tri mesece. »Po odvzemu se počutim bolje in seveda sem vesel, da lahko tako pomagam tudi drugim. Pa še nekaj je: nikoli mi je še niso reklamirali,« je v smehu dodal ob čakanju na jubilejni odvzem.

Kljub 43 letom rednega krvodajalstva še ne misli odnehati. Povedal je, da – če mu bo zdravje služilo – sta pred njim še vsaj dve leti odvzemov, rad bi dočakal tudi naslednji jubilej.

Zvest tradiciji

S krvodajalstvom je začel kot 18-letni srednješolec in od takrat ni prenehal.

VEČKRAT V BOLNIŠNICI

V otroštvu ga je zaznamovala otroška paraliza, ko je bil star leto in pol, zaradi krajše noge je imel več operacij, a po njegovih besedah nič hujšega. Vesel je, da sam zaradi kakšnih poškodb nikoli ni potreboval darovane krvi. »Kot fantič sem v bolnišnici preživel leto dni, in če me mama takrat ne bi z vlakom odpeljala v Ljubljano, se danes verjetno ne bi pogovarjala,« nam je zaupal. Kasneje je imel okoli deset operacij, zadnjo leta 1972, ko so mu zravnali zvito stopalo. »Imam malo krajšo nogo, a to se z letala ne vidi,« je še pripomnil.