Ko sem bila brucka, sem za 1. maj odpotovala v Kijev, takrat še Leningrad in v Moskvo. Prvič z letalom in sama. No, v Sarajevu se je pridružila skupina gimnazijskih profesorjev, ki so me vzeli za svojo in tako sem Rusijo (no, takrat je bilo še malo drugače) spoznavala skupaj z njimi. Že takrat sem bila strastna »kofetarica« in moja prva ocena dežele je bila kava, ki pa je bila takrat še misija nemogoče. Sladoled v jogurtovem lončku, avtomati na ulicah, kjer si lahko za kovanec pil pijačo sumljivo živahne zelene ali rdeče barve, za to početje pa sta bila na voljo dva steklena kozarca, za stotine, tisoče žejnih. Pa hotel na obali morja, kamor takrat domačini niso smeli, razen tistih z dobrimi poznanstvi, ki so pred vrati restavracije posedali in čakali, da je izstopila dama ali gospod, ki so se mu potem približala dekleta in ga ogovorila v dobri angleščini, ali pa so se damam približali predvsem svetlolasi fantje, nekoliko širših obrazov, nekateri mehkih potez, drugi spet ostrih ličnic. Iskali so priložnost, da odidejo. Iz mesta sivih kletk, mrkih obrazov in razkošja zgodovine.

Velike skulpture junakov in zmag so bdele nad njimi, velike delovne zmage in zlate kupole cerkva. V trgovini ni bilo dilem - izbiral si med neprivlačnimi skodelicami in tistimi, ki so bile še bolj neprivlačne. V rublje sem pretopila 50 nemških mark, z njimi pa nisem imela kaj kupiti. Pa sem na tržnici od študentov kupovala risbe, ki sem jih plačala štirikratno, da sem porabila denar, no, koneckoncev pa sem jih s tem razveselila. Vsaj malo.

V spominu mi je ostala apatija, mrkost, zaskrbljenost ljudi, sivina, brezup... Takrat je bilo ljudem že jasno, da za železno zaveso »niso le stare babe, ki gulijo rdečo peso« (saj poznate ta komad, popularen je bil nekoliko prej), da se imajo tam »čez« bolje, da imajo na voljo izbire. Na tono izbir. V vsakem trenutku, na vsakem mestu. Podiral se jim je stari svet, ki so ga edino poznali, pred njimi pa še ni bilo novega. Slutili so ga, a niso vedeli, kakšen je v resnici in kaj prinaša. Sobarici sem podarila zbirko žvečilnih gumijev in kemičnih svinčnikov za vnukinjo. Nekateri sopotniki so v hotelskih sobah organizirali prave trgovske sejme, na katerih se je menjavalo, prodajalo, kupovalo... Zvečer pa kaviar in le ena steklenica šampanjca za celo omizje, nobene možnosti ni bilo, da bi dobili še kakšno, pa čeprav smo plahutali s tujo valuto. Pa pol litra vodke. No, zabave zato niso trajale v noč, razen, če si se tako bal samote, da si »snel« koga izpred velikih vrat jedilnice.

A sem se še vrnila in se bom še. Zaradi slovanske duše, ki mi je tako ljuba. Zaradi tistih nekaj otožnih pesmi, zaradi jezika, v katerem je greh govoriti grdobije, ker je tako speven in lep. Govorica pravljic. 

Zdaj je tudi tam drugi svet, ki ponuja nešteto izbir. A frustracija ni nič manjša, ker je zanje pogosto potreben denar.

A ko izbiram skodelice, od katerih jih je vsaj polovica zelo lepih, se še težje odločam. In jih ne kupim. Samo razlog je drugačen.