Sašo Švigelj

Zdravniška zbornica Slovenije je zato na temo varnosti v gorah pripravila novinarsko konferenco, na kateri sta sodelovala gorska reševalca in zdravnika letalca Iztok Tomazin in Luka Camlek. Predstavila sta izzive reševanja v poletnih mesecih, najpogostejše nevarnosti in nasvete za varen obisk gora.

Kaže na rekordno leto

Camlek je uvodoma predstavil letošnjo, znova črno statistiko v slovenskih gorah. Po lanskoletnem zatišju za letos kaže na rekordno leto z vidika gorskih nesreč. Po navedbah Camleka so do 12. avgusta letos zabeležili že 410 intervencij, kar je za 44 več kot v enakem obdobju lani. Skupno je bilo potrebnih kar 170 helikopterskih reševanj, pri čemer je najpogostejši vzrok za poškodbe zdrs, temu pa sledijo nepoznavanje terena, neustrezna oprema in slaba psihofizična pripravljenost gornikov. Med osebami, ki jih rešujejo, ob tem vendarle prednjačijo nepoškodovani. Letos so morali denimo z gora evakuirati kar 179 nepoškodovanih, ki bodisi niso zmogli poti bodisi so bili prestrašeni, ali pa so zašli zaradi nepoznavanja terena. 

Gorski reševalci so morali v 44 odstotkih pomagati tujim državljanom, v preostalih primerih pa gre za Slovence. Skupno je v slovenskih gorah zaradi nesreč letos umrlo že 27 ljudi, v enakem obdobju lani 21, v celotnem letu 2024 pa 37.

Tudi letos so največ intervencij opravili bohinjski gorski reševalci, njim pa sledijo tolminski, je še pojasnil Camlek, ki je obenem poudaril, da se število nesreč kljub lanskemu »zatišju« vsako leto povečuje, in sicer se je v zadnjih petih letih povečalo za 28 odstotkov.

Sašo Švigelj

Iztok Tomazin je izpostavil, da so poškodbe na srečo večinoma lahke oziroma »srednje težke,« torej razni zvini, rane, zlomi okončin, »kar mi ne štejemo za hude poškodbe.« Vedno več je tudi tako imenovanih »internističnih primerov,« torej obolenj, srčnih in možganskih kapi, tudi »hudih poškodb, ko so številni organski sistemi poškodovani, ko je življenje res neposredno ogroženo.« V takih primerih je po navedbah Tomazina ogromno dela tako pri samem reševanju, da se človeka reši iz gorskega okolja, kot tudi z medicinsko oskrbo na samem kraju na težavnem terenu. »V gorah je to bistveno težje.«

Ključna je preventiva

Kot je dejal Camlek, morajo ljudje, ki gredo v hribe, sami sebe dovolj poznati, da vedo, česa in kakšnih naporov so sploh sposobni. Nujna je tudi priprava na turo, torej poznavanje poti, tega, kje so koče in koliko časa bodo hodili. »Pripravo na turo na žalost številni izpustijo.«

»Priprave se začnejo v glavi, ne v mišicah,« pa je poudaril Tomazin, ki dejal še, da je ključna za pripravo ustrezna motivacija, »načeloma naj to ne bi bili všečki na družbenih omrežjih, ampak vse druge stvari, ki jih dobro poznamo tisti, ki se resno ukvarjamo z gorništvom.«

Ko udari strela

Kar zadeva vreme, je po navedbah Tomazina dobro vedeti, katere vremenske napovedi so zanesljive. Vreme človeka, ki se odpravi na turo, danes »ne bi smelo presenetiti, vremenske napovedi so danes izjemno točne.« So pa presenečenja tudi možna, saj napovedovanje vremena ni 100 odstotno.

Sašo Švigelj

»Če nas ujame nevihta oziroma se bliža nevihta, je osnova pravilo 30-30,« je poudaril Tomazin. To pomeni, da je časovni razmik med bliskom in gromom nekje 30 sekund, kar pa kaže na to, da je nevihta oddaljena približno 10 kilometrov. To je tudi skrajen čas, da se je treba skriti, »ker to razdaljo lahko nevihta praktično v trenutku preskoči, se pravi ne smemo čakati, da je res neposredno okoli nas.« Drugo s tem povezano pravilo je, da je po raziskavah in statistiki nekje 30 minut po koncu nevihte, ko je že videti, da je nevihte konec, možen kakšen udar strele. »Treba se je tudi umakniti z vrhov in grebenov in izpostavljenih točk, kamor najraje udari strela.«

Pomembna je tudi zaščita telefona, da lahko oseba v primeru udara »stranskega toka strele« sama pokliče na pomoč, če ji seveda to omogoča zdravstveno stanje. »Izogibati se je treba tudi drugim izpostavljenim mestom, kot so daljnovodi, stolpi, jeklenice na feratah.«

Tomazin je izpostavil še eno pomembno stvar, in sicer temeljno poznavanje oživljanja, predvsem »podaljšano umetno dihanje, ker strela zelo pogosto ohromi dihalni center, se pravi človek ima velike možnosti, da preživi, ampak se mu ustavi dihanje, zato je treba pri oživljanju, zlasti pri umetnem dihanju, vztrajati dlje časa od splošnih priporočil. To je zelo pomembno, kar nekaj življenj je bilo izgubljenih tako pri nas kot v tujini, ker očividci niso dovolj dolgo oživljali«