Desnica pred dilemo: Strožja migracijska politika ali potrebe gospodarstva
Gospodarstvo od nove vlade hoče nižje davke in več tujih delavcev. Težje vprašanje je, kdo bo plačal stanovanja, vrtce, zdravstvo in nadzor.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Gospodarstvo je novi vladi že izstavilo seznam želja: nižji davki, hitrejši postopki, več tuje delovne sile in manj administrativnih ovir.
Na prvi pogled je logika preprosta. Podjetja opozarjajo, da težko tekmujejo z višjimi stroški dela, počasnimi dovoljenji in pomanjkanjem kadra. Toda za tem seznamom stoji vprašanje, ki je manj priročno za politične programe: kdo bo plačal vse, kar pride za delovnim dovoljenjem?
Tuji delavec namreč ne pride samo v podjetje. Pride tudi v občino, najemni trg, zdravstveni dom, šolo, vrtec in upravni sistem. Če država podjetjem omogoči hitrejši dostop do delavcev iz tujine, hkrati pa znižuje davčne prihodke, mora povedati, iz katerih virov bo financirala stanovanja, integracijo, jezikovno podporo, javne storitve in nadzor nad delodajalci.
Kaj gospodarstvo dejansko zahteva
Gospodarska zbornica Slovenije med kratkoročnimi ukrepi za novo vlado predlaga ukinitev petega dohodninskega razreda, znižanje stopnje v četrtem dohodninskem razredu z 39 na 36 odstotkov in postopno znižanje davka od dohodkov pravnih oseb na 15 odstotkov do leta 2030.
V istem sklopu predlaga tudi hitrejše zaposlovanje visokokvalificiranih tujcev, trajnejši pospešeni postopek za poklice z izrazitim pomanjkanjem kadra in spremembo pravil, po kateri manjše kršitve delovnega časa, počitkov ali odmorov ne bi bile razlog za zavrnitev soglasja za zaposlitev tujca, če niso hujše ali ponavljajoče se.
Podjetja seveda potrebujejo nižje stroške in ljudi. Vprašanje je, ali bo država ob tem ohranila tudi tisti del sistema, ki ni viden v kadrovski evidenci podjetja: nadzor, nastanitve, vrtce, šole, ambulante, jezikovne tečaje, upravne postopke in lokalno infrastrukturo.
Tujih delavcev ni več mogoče obravnavati kot izjemo
Po podatkih Statističnega urada RS je bilo junija 2025 v Sloveniji nekaj manj kot 942.900 delovno aktivnih oseb. Med njimi je bilo približno 148.900 tujih državljanov, največ od začetka spremljanja registrskih podatkov. Delež delovno aktivnih tujih državljanov, brez kmetov, je znašal 16,1 odstotka.
Še ostrejšo sliko dajejo podatki o prvih zaposlitvah. SURS je aprila 2026 objavil, da se je leta 2025 v Sloveniji prvič zaposlilo približno 34.200 oseb, od tega okoli 18.300 tujih državljanov in 15.900 slovenskih državljanov. Pri novih vstopih na trg dela so tujci torej že presegli domače državljane.
Ne govorimo torej več samo o tem, koliko tujih delavcev je že v Sloveniji, ampak kdo zapolnjuje nova delovna mesta. Če več kot polovico prvih zaposlitev predstavljajo tujci, potem delovno priseljevanje ni le stranska pomoč ob pomanjkanju kadra. Je eden od kanalov, prek katerih slovenski trg dela sploh še deluje.
Pomanjkanje kadra ni več samo ciklična težava
UMAR v pomladanski napovedi za leto 2026 ugotavlja, da se trg dela še naprej sooča s precejšnjim pomanjkanjem delovne sile, ki je zaradi demografskih gibanj bolj strukturne kot ciklične narave.
Zaposlovanje tujih državljanov ostaja glavni vir novega zaposlovanja, delež tujih delavcev med delovno aktivnimi pa je lani v povprečju znašal 16 odstotkov. Njihovo število je bilo za 51,4 odstotka višje kot leta 2019.
Demografski okvir to potrjuje. Slovenija ne išče tujih delavcev samo zato, ker podjetja trenutno ne najdejo dovolj ljudi, ampak zato, ker se domača baza delovno sposobnega prebivalstva krči oziroma stara. V takih razmerah delovno priseljevanje ni več izredni ukrep, temveč del odgovora na dolgoročno demografsko spremembo.
Ti podatki razpravo o migracijah premaknejo iz simbolnega v upravljavski okvir. Za politiko ni več dovolj splošno vprašanje, ali želi več ali manj migracij. Ločiti mora med nadzorom nezakonitih prehodov, azilno politiko in zakonitim zaposlovanjem tujcev, ki ga gospodarstvo že obravnava kot nujen del delovanja trga dela.
Tu nastane posebna zadrega za morebitno desnosredinsko vlado. Stranke tega prostora migracije pogosto obravnavajo predvsem skozi varnostni okvir, nadzor meje in nezakonite prehode. Toda gospodarstvo od države ne zahteva predvsem zapiranja, temveč hitrejše in bolj predvidljivo zakonito zaposlovanje tujcev.
To ne pomeni nujno manj nadzora na meji. Pomeni pa pritisk v drugo smer: k manjšemu administrativnemu situ pri zakonitem zaposlovanju tujcev, krajšim postopkom, trajnejšim pospešenim obravnavam za deficitarne poklice in milejši obravnavi nekaterih kršitev delodajalcev pri izdaji soglasij.
Prav tu se politična retorika o strožjem nadzoru migracij sreča z gospodarsko zahtevo po bolj pretočnem sistemu delovnih dovoljenj.
Kratkoročno je manevrskega prostora malo. Če nova oblast podjetjem ne olajša dostopa do tujih delavcev, bo povečala pritisk na panoge, ki so od njih že odvisne.
Če jim dostop olajša, pa bo morala pojasniti, zakaj pri eni vrsti migracij zaostruje nadzor, pri drugi pa ga zaradi potreb trga dela dejansko rahlja. Zato vprašanje ni več samo, ali bo država pri migracijah strožja ali bolj odprta, temveč kje bo nadzor okrepila, kje ga bo poenostavila in kdo bo plačal javni del takšne politike.
Najobčutljivejši del seznama so varovalke
GZS predlaga, da manjše kršitve same po sebi ne ustavijo izdaje soglasja za zaposlitev tujca. Za podjetja je to vprašanje sorazmernosti. V panogah s pomanjkanjem kadra lahko ena administrativna napaka pomeni izgubljenega delavca.
Toda pri tujih delavcih imajo pravila o delovnem času drugačno težo kot pri domačih.
Tuj delavec slabše pozna sistem, pogosto ne govori jezika, težje zamenja delodajalca in je lahko od njega odvisen tudi pri nastanitvi ali podaljšanju statusa.
Zato mora država zelo jasno ločiti med napako v evidenci in vzorcem izčrpavanja ljudi. Brez te ločnice pospeševanje postopkov ne pomeni samo manj birokracije, ampak tudi manj zaščite tam, kjer je razmerje moči že v izhodišču neenako.
Davčna razbremenitev ni brez proračunske sence
Po najnovejšem poročilu OECD Taxing Wages 2026 je davčni primež za samskega zaposlenega brez otrok s povprečno plačo v Sloveniji leta 2025 znašal 45,3 odstotka stroškov dela, povprečje OECD pa 35,1 odstotka. Slovenija se tako uvršča med države z najvišjo obremenitvijo dela v OECD.
Toda davčna razbremenitev postane politično zahtevnejša, ko jo povežemo z večjo potrebo po tuji delovni sili.
Če država znižuje davke, hkrati pa povečuje odvisnost od delavcev, ki potrebujejo dodatno stanovanjsko, jezikovno, zdravstveno in lokalno podporo, mora vnaprej določiti vir za ta del stroška.
Če tega ne naredi, strošek ne izgine. Le premakne se iz državnega proračuna v občinske proračune, javne zavode, čakalne vrste in najemni trg.
Pravo vprašanje za novo vlado
Nova vlada bo zato morala odgovoriti na bolj konkretno vprašanje od tega, ali podpira gospodarstvo. Skoraj vsaka vlada bo rekla, da ga. Težje vprašanje je, ali bo sprejela celoten strošek politike, ki jo gospodarstvo predlaga.
Če bo nova vlada podprla nižje davke, hitrejše postopke in več zaposlovanja tujcev, mora hkrati povedati, koliko dodatnega denarja bo namenila občinam, inšpekcijam, integracijskim programom, šolam, vrtcem in zdravstvenim domovom.
Brez tega bo seznam želja izpolnjen samo na strani podjetij. Država bo pospešila prihod delavcev, ne bo pa financirala okolja, v katerega prihajajo. To je najšibkejša točka politike, ki bi rada hkrati manj davkov, več delovne sile in stabilne javne storitve.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
