Jure Klobčar

Samooskrba je po definiciji preskrba z lokalno pridelano in predelano hrano, ki je »fizično in cenovno dostopna lokalnemu prebivalstvu ter porabljena na lokalnih trgih po načelu od njive do krožnika v lokalnem okolju«.

Za to morajo biti seveda izpolnjeni določeni pogoji, od ekonomskih pa vse do geografskih in zgodovinskih. Po podatkih Sursa o statističnih podatkih o slovenskem kmetijstvu imamo približno 70.000 kmetijskih gospodarstev, ki imajo živino, od tega pa le 231 kmetijskih podjetij. Več kot polovica teh gospodarstev deluje za lastno porabo, le malo več kot tretjina (29.500) pa prideluje hrano predvsem za prodajo.

Samo 30 odstotkov Slovenije primerne za pridelavo hrane

Na eno kmetijo pri nas v povprečju pride 12,8 hektara, za dejansko pridelavo hrane pa je namenjenih 6,9 hektara. Vsega skupaj imamo v Sloveniji 176.500 hektarjev njiv, od teh jih je 98.000 namenjenih za žita.

Zemljišča, primerna za kmetijstvo, pa so omejena. Okoli 30 odstotkov površine Slovenije je primerne za kmetijstvo, skoraj 60 odstotkov pa prekrivajo gozdovi.

Vendar smo pri pridelavi hrane precej selektivni, zato moramo v grobem več hrane uvoziti, kot jo lahko izvozimo. Lani na primer smo uvozili za 3,07 milijarde evrov živil in živih živali, od tega največ zelenjave in sadja, in sicer za 662,3 milijona evrov, izvoza pa je bilo precej manj, za 1,98 milijarde evrov. Med naše največje partnerice štejejo pri uvozu Hrvaška, Italija in Nemčija, največ izvoza pa je bilo lani na Hrvaško, v Italijo in Avstrijo.

Iz Hrvaške smo tako v letu 2024 uvozili za skoraj malo več kot 503 milijone evrov, izvozili pa za 409 milijonov, medtem ko Italija le malce zaostaja. Od tam smo uvozili za 480 milijonov, izvozili pa za 361 milijonov evrov. Precej uvoza imamo tudi še iz Nemčije ter Avstrije, kot pomemben partner je za nas tudi Madžarska in Nizozemska.   

Vse skupaj imamo neke vrste izmenjavo na področju hrane s 136 državami od 252, kolikor jih v svojih statistikah našteva Surs. Večinoma so to evropske države, pri sadju pa je tudi nekaj eksotičnih držav.

Andraž Zupančič

Mleko in meso nista težava

Na ministrstvu za kmetijstvo pravijo, da trenutno Slovenija z domačo pridelavo ne pokriva svojih potreb po kmetijsko-živilskih proizvodih.

Skoraj 80 odstotkov potreb pokrivamo sami pri mesu in jajcih, uvažamo pa daleč največ sadja in zelenjave. V letu 2024 je bilo tega za 662 milijonov evrov, sledijo meso in mesni izdelki s 454 milijoni ter žita (413 milijonov evrov).

Pri izvozu se trend ni veliko spreminjal, le da izvozimo vedno več tako imenovanih drugih živil (na primer margarine, kvasa, testenin, kisa in podobno), sicer pa smo pri izvozu »močni« pri mleku in mlečnih izdelkih ter mesu.

»Samooskrbni in tudi izvozno naravnani smo pri kravjem mleku, govejem in perutninskem mesu. Pomembno je torej, da zagotavljamo stabilno oskrbo ob čim višji samooskrbi, zlasti zaradi nepredvidljivih okoliščin,« dodajajo na ministrstvu.

Kot so povedali na ministrstvu, domača proizvodnja presega porabo pri mleku (za 136 odstotkov), mesu govedi (110 odstotkov) in perutninskem mesu (112 odstotkov). Skoraj povsem smo pokriti pri jajcih s 97 odstotki, in čeprav slovimo kot tradicionalna čebelarska družba z dolgo tradicijo, je samooskrba z medom vsega 15-odstotna.

Profimedia

Pri koruzi smo pokriti, pri sadju in zelenjavi ne 

Je pa stanje vseeno boljše na področju živalskih proizvodov, kjer je stopnja samooskrbe precej višja kot za rastlinske. Koruza je ena redkih pozitivnih izjem, saj jo pridelamo za 11 odstotkov več, kot je potrebujemo. Na splošno smo pri žitih pod ravnjo domače porabe z dobro 80-odstotno pokritostjo.

Na dnu lestvice samooskrbe imamo zelenjavo (sami pokrivamo 31 odstotkov potreb), pri čemer zmoremo sami pridelati okoli 63 odstotkov potrebnega krompirja. Zato teh živil tudi največ uvažamo, ob izrazito manjši domači pridelavi pa je tudi stopnja samooskrbe s sadjem vsega 14 odstotkov.

Smo neto uvoznica hrane

S tem je Slovenija dejansko neto uvoznica hrane. »Enotnost evropskega trga nam zagotavlja nemoteno preskrbo tudi s tistimi prehrambnimi proizvodi, ki jih v Sloveniji ne pridelamo dovolj. Na drugi stani pa je slovenska živilskopredelovalna industrija vse bolj izvozno usmerjena in izven meja Republike Slovenije proda več kot 30 odstotkov svoje proizvodnje,« so povedali na ministrstvu za kmetijstvo.

Slovenija tudi sicer ne more biti samooskrbna, kar velja tudi za pretežni del preostalih držav EU. To nam, po besedah strokovnjakov, onemogočajo naravne danosti, lahko pa naredimo korak naprej z izboljšanim tehnološkim razvojem, znanjem, inovacijami. Nekaterih proizvodov namreč sploh ne moremo pridelovati in smo jih zato primorani uvažati, na primer banane, agrume. Pridelujemo pa tisto, kar nam narava dopušča, in to na obdelovalni zemlji oziroma kmetijskih zemljiščih, ki jih imamo na voljo.