Profimedia

Iran je suša močno prizadela – do te mere, da je predsednik Masud Pezeškian napovedal možen umik večmilijonskega Teherana, če do konca novembra ne bo dežja. "Narava počne tisto, česar sankcije in zračni napadi niso storili," piše ameriški Forbes. Teheran se že dalj časa sooča s kroničnim pomanjkanjem vode. Polovica Irana od poletja ni doživela niti kapljice dežja. 

Profimedia

V zadnjih mesecih ima Iran precej težav. Ameriški predsednik Donald Trump je v svojem drugem mandatu še razširil politiko "maksimalnega pritiska" proti Iranu ter pozval zaveznike k združenemu gospodarskemu in diplomatskemu pritisku. Odločno je podprl Izrael, ko je premier Benjamin Netanjahu sprožil obsežnejše vojaške napade na Iran v sodobni zgodovini in tvegali širši regionalni konflikt. A najhujši udarec za teheranski režim je pomanjkanje dežja, piše ameriški medij. 

Že šesto leto huda suša

Iran se že šesto leto zapored spopada s hudo sušo. V nekaterih večjih mestih so že uvedli redukcije, znižali pritisk vode in napovedali nadaljnje omejevanje porabe. Omenja se celo možnost evakuacije prebivalstva. Teheran, ki ima z obrobjem okoli 16 milijonov prebivalcev, je v tako globoki krizi, da razmišljajo o delni preselitvi ljudi. Po opozorilih iranskega okoljevarstvenika, znanstvenika in aktivista Kaveha Madanija, ki je o tem pisal za Forbes, ta situacija ni posledica naključja, temveč desetletij prekomernega črpanja podzemnih voda – veliko hitrejšega, kot jih narava lahko nadomesti. Strokovnjaki so opozarjali, a so bili preslišani.

Profimedia

Prekomerna raba

Iran je sicer že tradicionalno suha država, vendar so se njegove vodne zaloge zaradi dolgotrajne prekomerne rabe, neučinkovitega namakanja in slabo vzdrževane infrastrukture drastično zmanjšale. Po podatkih Mohammad Javada Touriana z Univerze v Stuttgartu država letno izgubi približno 16 kubičnih kilometrov vode – toliko, kot je količina vode v Bodenskem jezeru vsakih nekaj let. Tourian je soavtor študije o iranski vodni krizi, objavljene leta 2022 v reviji Nature.

Strokovnjaki že desetletja opozarjajo na prihajajočo katastrofo, navaja Foreign Policy, a so bili njihovi glasovi pogosto preslišani. Po neuradnih ocenah se v Teheranu zaradi slabe infrastrukture izgubi kar do 35 odstotkov vode.

Profimedia

V prestolnici so porabo v sedmih mesecih zmanjšali za 12 odstotkov, vendar to ni dovolj – cilj je 20-odstotno znižanje, da bi zagotovili oskrbo do zime. V mestu živi 10 milijonov ljudi, še 18 milijonov pa na širšem območju. Zaradi izsušenih vodnjakov in propadlih kmetij so se milijoni preselili na obrobje prestolnice; mesto raste, infrastruktura pa ostaja dotrajana. Bogatejše stavbe imajo strešne rezervoarje in črpalke, medtem ko številni prebivalci poročajo, da iz pip tudi po več dni ne priteče niti kaplja. Oblasti priporočajo nakup cistern in črpalk – kar pa si mnogi ne morejo privoščiti.

Celo v sušnih predelih spodbujalo intenzivno namakanje

Iranske oblasti so desetletja obravnavale vodo kot neomejen vir. Celo v najbolj sušnih predelih so spodbujale intenzivno namakalno kmetijstvo, v imenu prehranske samozadostnosti. Voda in elektrika sta bili močno subvencionirani, kar je spodbujalo pretirano porabo in izčrpavanje podtalnice. Jezovi, ki so jih gradili v zadnjih desetletjih, so postali simboli nacionalnega ponosa, a tudi mita, da je mogoče "izkoristiti vsako kapljico". Pod sankcijami je Iran to politiko še zaostril in izčrpavanje naravnih virov je postalo del "gospodarstva odpora". 

Strokovnjak Madani poudarja, da podnebne spremembe ne morejo biti izgovor za vladno neukrepanje, saj so znanstveniki takšne ekstremne razmere že dolgo napovedovali.

Profimedia

Kaj bodo naredili?

Zaradi političnih pritiskov, suše in odsotnosti resne javne razprave o upravljanju voda se je Iran znašel v položaju, slabšem, kot bi ga lahko zasnovali tudi njegovi največji nasprotniki. Tudi če bodo sankcije nekoč odpravljene, bo država ostala s propadlo vodno infrastrukturo in porušenim zaupanjem javnosti, ki je bila dolgo prikrajšana za resnične informacije.

Danes, ko so razmere kritične, se v iranskih medijih končno slišijo strokovni argumenti. Po Madanijevem mnenju bi država morala postopno opuščati kmetijsko proizvodnjo z najvišjo porabo vode ter zmanjšati subvencije za vodo in energijo. Kar 80 do 90 odstotkov vse vode v Iranu porabi kmetijstvo. Krizo bi lahko omilili z ukinitvijo vodno intenzivnih kultur, prehodom na pridelke, primernejše za sušne razmere, in z modernizacijo namakalnih sistemov.