Miran Juršič

Ko sva se dogovarjali za intervju, sva ugotovili, da sva obe Štajerki.

Pravzaprav iz Košnice pri Celju prihaja moja mama, tam smo živeli le kratek čas, kajti hitro po mojem rojstvu smo se preselili v Ljubljano. Imam starejšega brata in mlajšo sestro. Sem pa kar nekaj počitnic in vikendov preživela pri stari mami na Štajerskem.

Kakšna deklica ste bili? Niste imeli najlažjega otroštva …

Izhajam iz delavske družine, oba starša imata poklicno izobrazbo. V družini ni bilo širše načitanosti in razgledanosti. V primerjavi z drugimi sošolci smo živeli dokaj skromno. V osnovni in srednji šoli sem se tudi zato počutila kot nekakšen padalec med vsemi tistimi otroki, ki so pripovedovali, kje vse so bili in kaj vse so počeli. Zavidala sem jim tudi moderna oblačila, obutev, šolske stvari. Sama takih privilegijev nikoli nisem imela. Celo osnovno in srednjo šolo me je bilo zaradi tega sram. To so bili izjemno boleči notranji občutki, nikamor pravzaprav nisem spadala, nisem se znala vključiti v družbo. Ko gledam slike iz osnovne šole, vidim nasmejane sošolce, sama pa najpogosteje tičim nekje v kotu z žalostnim izrazom na obrazu. Še zdaj me gane, ko gledam tisto žalostno malo Leonido.

Večkrat ste tudi bežali od doma?

V družini sem doživljala občutke nezaželenosti, nezadovoljstva in razočaranja nad mano. Že kot otrok razviješ močan občutek, da nisi dovolj dober, ki se je zaradi nezadovoljstva in različnih frustracij staršev, nihanj razpoloženja samo še poglabljal. Oče je bil veliko časa zdoma, saj je za podjetje Iskra po državah bivše Jugoslavije vzpostavljal telekomunikacijska omrežja, sama pa sem živela v prepričanju, da je starejši brat privilegiran v maminih očeh, ker je bil pač fant. Zaradi vseh notranjih stisk in bolečih občutkov sem zelo zgodaj razvila motnje hranjenja, pri 12 letih sem nehala jesti, povesile so se mi ledvice, življenjsko ogrožena sem pristala v bolnišnici na infuziji, malo pozneje pa sem pristala na otroški psihiatriji. Po nekaj mesecih zdravljenja so me dobesedno vrgli na cesto, ker se, kot je rekel dr. Mravlje, s takimi otroki, kot sem bila jaz, ne ukvarjajo.

Kako so vas lahko kar vrgli na cesto?

Na oddelku je bilo veliko droge. Kot otrok iz delavske družine pa nisem imela pojma o teh stvareh, zato sem zaužila eno od teh drog. Posledica je bila, da sem razbila sobo. Kako sem to napravila, se ne spomnim. Naslednji dan so me poklicali na pogovor in mi povedali, da se ne ukvarjajo z otroki, ki se vedejo, kot sem se jaz, zato so me izključili z oddelka. Nihče od domačih me ni prišel iskat, odšla sem v bližnji park in nekaj časa brezglavo tavala po Ljubljani, dokler name nista naletela policista. Odpeljala sta me na postajo in nato domov. Tam so me kaznovali, zato sem znova pobegnila. To sem storila večkrat in po enem od pobegov me niso več vrnili domov, ampak so me odpeljali v Mladinski dom Jarše. Prepričana sem, da mi je ta poteza rešila življenje.

Zakaj?

Tam sem imela mir, pogovarjali so se z mano in prvič v življenju sem imela občutek, da je nekomu mar zame. Zavod je name deloval zelo dobro, zato sem se zaklela, da bom nekoč pomagala otrokom, kot sem bila sama, odločena sem bila, da bom postala vzgojiteljica v zavodu. Povedati moram, da vse terapije, ki so jih z mano izvajali psihiatri, psihologi in drugi terapevti, zame niso bile učinkovite. Pred leti sem v Londonu spoznala svetovno priznano terapevtko Marsho Lineham, ki je bila kot mladostnica psihiatrična bolnica in nad katero je, ko je dopolnila 18 let, sistem prav tako obupal. Napisala je izjemen program DBT (dialectical behavior therapy), ki je nastal kot odgovor na njeno vprašanje, kaj bi njej, kot najstnici s težavami, s kakršnimi se je spopadala, najbolj pomagalo. Izkusila je namreč, da psihiatri, psihologi itd., s katerimi je prišla v stik, niso imeli pojma, kaj in kako naj sploh delajo z njo. Zato je razvila terapijo, ki zagotavlja metode, ki jih je sama potrebovala vrsto let in jih nikoli ni dobila.

Miran Juršič

Zakaj je ta metoda učinkovita? In komu je namenjena?

Dialektična vedenjska terapija je oblika pogovorne terapije za ljudi, ki zelo intenzivno doživljajo čustva, navadno za ljudi z mejno osebnostno motnjo, vendar jo terapevti uporabljajo tudi za zdravljenje drugih težav na področju duševnega zdravja. Poudariti želim, da najbolj učinkovitih programov za zdravljenje duševnih in osebnostnih motenj ne piše zdravstvena stroka, ampak druge stroke. Zdravstvena stroka je tudi v mojem primeru povsem padla na izpitu. Prav tako je pogrnila pri večini primerov otrok, ki jih imamo v našem zavodu. Teorija in akademsko poznavanje problematike je eno, sočutje, empatija ter sposobnost ustvarjanje odnosa s sočlovekom pa nekaj povsem drugega. Vse teoretiziranje na področju medicine, ki sem ga doživela kot otrok in ki ga pred prihodom v zavod doživljajo tudi naši varovanci, se te ne dotakne in ni nikakršna pomoč.

Kljub težkemu življenju in dejstvu, da niste imeli spodbude in podpore pri pridobivanju izobrazbe, vam je uspelo. Kakšna pot je bila to?

Ko sem živela v Mladinskem domu Jarše, sem bila vpisana na Šubičevo gimnazijo. Drugi letnik sem ponavljala, takrat se mi je učenje tudi zelo uprlo. Fizika, matematika in kemija me namreč niso prav nič zanimali, sta me pa zelo zanimali psihologija in sociologija, zato sem gimnazijo pustila. Poiskala sem si najemniško sobico in službo. Opravljala sem različna dela: bila sem navadna delavka, graverka, varnostnica, sobarica. Ob delu sem uspešno opravila maturo in se vpisala na Višjo šolo za socialno delo. Tudi doštudirala sem ob delu. V prostem času sem hodila v Mladinski dom Jarše namesto v najemniško sobico. Tam sem se družila z vzgojiteljem in otroki. Nekega dne so mi v zavodu odrekli gostoljubje, kar me je globoko prizadelo. Zdaj razumem, zakaj so to naredili; nisem namreč znala živeti brez zavoda, kar pa ni bilo dobro zame. Ko sem postala socialna delavka, sem začela iskati zaposlitev. Hkrati sem čakala, da bo Visoka šola za socialno delo postala fakulteta. Med tem časom sem se vpisala na socialno pedagogiko, hkrati sem se zaposlila kot vzgojiteljica v dijaškem domu v Novem mestu. Med delom sem seveda ves čas tudi študirala. Na tem mestu vam moram povedati še eno zanimivo, skoraj filmsko zgodbo iz svojega življenja v Novem mestu ---

... že do te točke se mi vaše življenje zdi zelo nenavadno, intenzivno in posebno. Kaj se je zgodilo v Novem mestu?

Povezano je z mojo veliko strastjo – petjem. Pri dvanajstih sem se tudi sama naučila igrati kitaro. V dijaškem domu, kjer sem živela in delala kot vzgojiteljica, sem si nekega dne na poti v tajništvo prepevala. Ko sem vstopila v pisarno, je bil tajničin mož osupel nad mojim petjem, zato me je povabil, da bi pela v njihovem bendu, kjer so ravno takrat iskali pevko. Postala sem članica tega ansambla, pozneje pa začela peti v ansamblu Abadoni. Imeli smo veliko nastopov, posebej priljubljeni smo bili v času znamenite Lambade, ki sem jo včasih pela celo osemkrat na večer. To je bilo zelo lepo obdobje mojega življenja. Takrat sem spoznala tudi svojega bivšega moža. Skupaj sva bila pet let, v zakonu sta se nama rodila hči in sin. Ko sva se razšla, sem se z otrokoma vrnila v Ljubljano, v najemniško stanovanje.

Miran Juršič

Kako je odnos, ki ste ga imeli z mamo, vplival na vaše materinstvo?

Na psihoterapijo sem šla predvsem zato, ker sem ugotovila, da sem nezadovoljna, jezna in agresivna mama. Funkcionirala sem na podlagi privzgojenih in pridobljenih vedenjskih vzorcev od doma, izkrivljenih misli in prepričanj o sebi in drugih, ustrašila sem se, da bom taka tudi ostala, zato sem poiskala strokovno pomoč. Otrokoma sem se tudi globoko opravičila za vse hudo, kar sem jima storila. Zdaj sta odrasla, imamo se zelo zelo radi.

Zelo modro. Kakšna otroka sta bila Špela in Žiga in kako živita zdaj?

Moja Špela je mamica dveh otrok in z družino živi v Brežicah. Ima izjemen čut za delo z otroki s posebnimi potrebami, izkušnje ima tudi z delom z romskimi skupinami. Že kot 15-letnica je vodila tečaje kotalkanja in drsanja za otroke z Downovim sindromom. Hči je pravo sonce, je prava duša od človeka, kot se reče. Sin Žiga, ki si je pozneje spremenil ime v Alexei, pa je karakterno in temperamentno drugačen. Kot otrok je bil hiperaktiven, nemiren, zaradi česar je imel težave v vrtcu in šoli. V vrtcu ni spal, saj spanca ni potreboval, kar je bilo vzgojiteljicam težko dopovedati. V osnovni šoli pa je povzročal težave zaradi svoje nemirnosti, s katero je ves čas motil pouk. Učitelji so me usmerili na svetovalni center, kjer so po enem letu obiskov ugotovili, da je sin izjemno nadarjen in intelektualno nadpovprečen. Zanimivo pa je bilo, da so mu ob tem želeli predpisati zdravila, ki pa sem jih seveda zavrnila. Odločila sem se za drugačne pristope. Tudi nisem želela, da bi preskočil razred, saj mi je bilo pomembno, da ostane z vrstniki. Dobil je dodatne ure za izjemno nadarjene otroke, učiteljici pa sem predlagala, naj ga dodatno zaposli, tudi tako, da ga večkrat pošlje brisat tablo ali po kakšne stvari v zbornico in podobno. Sin je hitro odkril računalnik in tudi doštudiral računalništvo. Pri 18 letih je odšel v ZDA na Microsoft, trenutno pa je v Švici zaposlen pri Googlu. Z otrokoma imam lepo vez, radi se imamo. Nikoli jima tudi nisem govorila o svojem odnosu s starši, ki se je postopoma povsem odtujil, oba pa sta po svojih željah obiskovala moja starša. Sploh z dedkom je imela Špela zelo lep odnos.

Vrniva se k vašemu profesionalnemu delu na Zavodu Planina, kjer puščate pomemben pečat pri delu z nasilnimi otroki. Tam ste že skoraj 30 let.

Tako je, ko sem se po ločitvi z otrokoma vrnila v podnajemniško stanovanje v Ljubljano, sem znova začela aktivno iskati delo. In leta 1997 sem se zaposlila na Zavodu Planina kot svetovalna delavka. Pri delu sem se srečala z otroki, o katerih nisem imela dovolj znanja, zato sem sprva na socialni pedagogiki vpisala magisterij in magistrirala s področja pojavnosti duševnih motenj pri otrocih in mladostnikih. Vmes sem študirala tudi gestalt psihoterapijo, a ugotovila, da ni zame, našla sem se v transakcijski psihoterapiji. 11 let sem bila tudi sama v procesu osebne psihoterapije, ki je bila pogoj za sam študijski proces psihoterapije. Tovrstno posvečanje sebi je bila moja najboljša življenjska naložba, saj sem tako predelovala svoje otroštvo in svoja doživljanja ter se naučila svoje misli in občutke umestiti v pravi kontekst. Pomagalo mi je, kot sem že omenila, tudi pri lastnem starševstvu. V okviru popoldanskega s. p. psihoterapevtsko dejavnost izvajam že 15 let.

Vendar vam tudi to, kar se znanja tiče, ni bilo dovolj.

Ker so me profesionalno vse bolj zanimale psihopatije in osebne motnje, sem vpisala tudi dvosemestrski študij otroške in mladostniške psihiatrije ter zaključila doktorat na socialni pedagogiki. Nato sem vpisala magistrski študij psihologije in ga zaključila. Največ vpogledov v različna psihopatološka stanja in s tem povezana znanja pa sem pridobila v tujini, predvsem v Londonu, kjer sem hodila na študij dialektične vedenjske terapije. Imela sem možnost spoznati kliničnega psihologa svetovalca, dr. Paula Granthama, ki se ponaša z bogatimi kliničnimi izkušnjami in izkušnjami na področju usposabljanja. Delal je na področju primarne oskrbe, duševnega zdravja, forenzike, zlorabe substanc in fizičnega zdravja kot klinik in vodja ter je usposobil vrsto strokovnjakov tako na terapevtskih področjih kot zunaj zdravstva, socialnih storitev, lokalne uprave in izobraževanja.Vse seminarje, ki jih organizira, potrdi oziroma odobri British Psychological Society.

Miran Juršič

Zakaj je konkretno znanje in sodelovanje z dr. Granthamom tako pomembno za vas?

Poglobljeno sem se lahko spoznavala s pojmi psihopatije in psihopatskimi potezami, o katerih sem v tamkajšnjih strokovnih krogih lahko mirno razpravljala, sploh še, ko sem spoznala izjemno Essi Viding, ki je profesorica razvojne psihopatologije na University College London na Fakulteti za vede o možganih, kjer je sovoditeljica oddelka za razvojna tveganja in odpornost ter sodelavka Inštituta za psihiatrijo, psihologijo in nevroznanost King's College London. Njene raziskave se osredotočajo na razvoj disruptivnih vedenjskih motenj, pa tudi na duševne težave otrok in mladostnikov širše. Pri svojem delu uporablja kognitivne eksperimentalne meritve, slikanje možganov in genetsko informativne študijske zasnove. Pri Oxford University Press je izdala odličen priročnik o psihopatiji (Psychopaty. A very short Introduction). Ko pa se v Sloveniji izreče beseda psihopat, polovica stroke skoči v zrak, saj se ta izraz pri nas »kakor« ne sme uporabljati. Pokojni psihiater Miloš Kobal je leta 2015 s peščico strokovnjakov namreč dosegel, da se izraz psihopat zamenja z izrazom disocialna osebnostna motnja.

Šimen Zupančič

Psihopatija torej ni isto kot disocialna osebnostna motnja? Zakaj je sploh prišlo do preimenovanja?

To sta kvalitativno popolnoma različni kategoriji. Pri tej spremembi poimenovanja gre torej zgolj za to, da se nekaj izredno patološkega in sprevrženega, kot je patologija, zavija v celofan. Dejstvo je, da razviti Zahod uporablja termin psihopatija, psihopati, psihopatske poteze pri otrocih itd., Balkan, Vzhodna Evropa in Slovenija pa uporablja izraz antisocialna ali disocialna osebnostna motnja. Slovenija je majhna mlaka in vsako področje, kot je medicina, pedagogika, sociala, pravo, kriminologija itd., ima enega ali dva ideologa. Ker smo tako majhni, ni nobene prave konkurence, stvari se ne preverjajo, kot bi se morale, ko nekdo nekaj izreče. Ko se pri nas z nekim ideologom ne strinjaš, ni prostora za dialog, ampak te takoj poskušajo degradirati, omalovaževati, diskreditirati itd. Če uporabim izraz psihopatija, mi očitajo, da se tako vendar ne spodobi govoriti, saj gre za stigmatizacijo, proti kateri se drugi tako zelo borijo. Res je, da psihopatija ni uradna medicinska diagnoza, vendar jo npr. Vidingova opredeljuje kot osebnostno motnjo, ki že dolgo buri domišljijo javnosti.

Kdo so torej posamezniki s psihopatijo?

Zanje je značilno predvsem pomanjkanje empatije in občutek krivde, manipulacija z drugimi ljudmi in, v primeru kriminalne psihopatije, vnaprejšnje nasilno vedenje. So nevarni in lahko svojim žrtvam in njihovim družinam povzročijo neizmerne čustvene, psihološke, fizične bolečine in finančne stroške. Kljub navdušenju javnosti nad psihopatijo je njeno razumevanje pogosto zelo omejeno in prepredeno s številnimi miti. Ljudje običajno domnevajo, da so vsi psihopati sadistični serijski morilci ali da so vsi nasilni in asocialni posamezniki psihopati. Vendar pa raziskave kažejo, da večina psihopatov ni serijskih morilcev, prav tako pa obstaja veliko antisocialnih in nasilnih prestopnikov, ki niso psihopati.

V Zavodu Planina že vrsto let obravnavate tudi otroke in mladostnike z brezčutnimi in neobčutljivimi potezami (BNP). Pravite, da so za njihova stanja odgovorni tudi starši. Kritični ste tudi do permisivne vzgoje. Ali res ustvarjamo male pošasti?

Da. Raziskave za nastanek teh potez navajajo genetske in biološke dejavnike; vplive okolja in eden od pomembnih okoljskih dejavnikov za nastanek BNP so nekateri stili starševstva, kar dokazujejo številne tuje raziskave. Znanstveniki so identificirali tudi kognitivne in čustvene deficite, psihosocialne in kulturne dejavnike. Konstrukt lastnosti BNP kaže močne konceptualne povezave s širšo literaturo o psihopatiji pri odraslih in se prekriva z osnovnimi razvojnimi raziskavami empatije, krivde in vesti. Tako lahko z raziskovanjem BNP v zgodnjem otroštvu razumemo, kako lahko gre razvoj vesti in empatije po zlu in vodi v kronično antisocialno vedenje. In da, če teh potez ne prepoznamo dovolj zgodaj, že v otroštvu, ustvarjamo male pošasti. Pravočasne intervence oziroma posebne metode dela, tako z otrokom kot njegovo družino, pomagajo ublažiti njihov razvoj.

Torej obstajajo rešitve za te otroke?

Da, predvsem učenje ustreznih starševskih intervenc (programi dela z družinami); potem čustveni coaching (emotional coaching); konsistentne meje in nagrajevanje pozitivnega vedenja (visoko strukturirano okolje z jasnimi konsekvencami, tako pozitivnimi in negativnimi); njim prilagojeni treningi socialnih veščin idr. Obstajajo številni programi prav za zdravljenje BNP. Rešitev vsekakor ni oddaja takih otrok v zavod brez sodelovanja staršev, kot se dogaja pri nas. Kot sem rekla, je treba s takimi otroki delati skozi programe, v katere so vključeni tudi starši. Treba se je usmeriti v družino, ji pomagati, družina pa seveda mora pri tem sodelovati. Otroci so od družine, ne od države, zavoda, šole ali vrtca. Nasilje narašča, tako kažejo tudi statistika. Leta 2010 se je v Sloveniji pojavila skupina otrok, s katero ni znal nihče delati, niti stroka. Podatki kažejo, da je bilo takrat na centrih za socialno delo zabeleženih 281 nasilnih otrok, za 45 od njih ni bilo ustrezne namestitve v zavodih, bolnišnicah ali pedopsihiatričnih oddelkih. Na tem področju se je od takrat naredilo veliko raziskav, napisali so se programi in podobno, vendar se na tem področju kljub vsemu vloženemu trudu in znanju do danes ni nič zares spremenilo. Leta 2015 sem predlagala, da bi se raziskava ponovila. Inštitut RS za socialno varstvo je lani raziskavo ponovil in rezultati so zelo skrb vzbujajoči; podatki o nasilnih otrocih v vzgojno-izobraževalnih zavodih so narasli za 100 odstotkov, na centrih za socialno delo pa za 250 odstotkov! Priznam, postajam apatična, ne morem verjeti, da se ves ta čas glede tega nič ne ukrene kljub stalnemu opozarjanju in da kljub vsem možnim delovnim skupinam ni nobenega napredka, pa vsi vedo, kaj bi bilo treba storiti.

Vas zgodbe teh otrok zlomijo?

Nič več. Veliko hudega sem preživela kot otrok, zato ni stvari na svetu, ki bi me presenetila. Z vso tovrstno kilometrino, utrjevanjem sebe, znanjem in sposobnostjo vzpostavitve profesionalne distance se me vse te zgodbe ne dotaknejo v preveliki meri. Zelo drugače pa je bilo na začetku moje kariere, ko sem jih nosila domov, bila zaradi njih v strahu in v dvomih … Takrat je bilo res hudo. Pomembno se mi zdi, da znaš razmejiti svojo odgovornost od odgovornosti drugih. Izčrpavanja v pedagoškem poklicu je preveč, ker večina ne zna postavljati meja in ker se postavljajo previsoki cilji in naloge. Zelo pomembno je, da do obisti poznamo drugo stran, da vemo, koga imamo tam, da vemo, kako lahko vežemo svoja pričakovanja. Poklici pomoči si zadajajo preveč, znano je tudi, da v teh poklicih večinoma delamo ljudje, ki imamo svoje rane, svoje težke zgodbe. Sebe si niti približno ne predstavljam, da bi delala na finančnem področju ali v gospodarstvu.

Ne moreva mimo medvrstniškega nasilja na Ptuju, ki smo mu bili priča pred kratkim. Kdo so otroci, ki premorejo takšno krutost? In kako sploh preprečiti take zgodbe? In starši – kaj nam je?!

Ptujski primer, ki žal ni edini, je konkretno pokazal na popolno neučinkovitost sistema obravnave nasilnih ravnanj otrok in mladostnikov, na kar vzgojni zavodi opozarjamo že desetletja. Ključna je vloga staršev, ki so odgovorni za primarno socializacijo otrok in s tem privzgajanje osnovnih civilizacijskih norm in vrednot, empatije in prosocialnega vedenja. Kar pomeni, da morajo biti ob otroku in z otrokom in mu poklanjati največjo dobrino, ki jo otrok potrebuje – svoj čas in naklonjenost, kar omogoča varno navezanost. Nefunkcionalnih staršev pa ne smemo vreči v en koš, več kategorij jih je – nekateri ne zmorejo; nekateri nočejo; nekaterim ni mar; nekateri so preveč zaverovani sami vase; nekaterim je otrok projekt; eni so sami hladni in brezčutni. Zato moramo vsakega otroka in njegovo družino obravnavati povsem individualno in na podlagi ocene stanja načrtovati in izvajati ustrezne intervencije tako otroku kot njegovim staršem. Starši so ob tem dolžni sodelovati, brez debate! Za nekatere kategorije staršev pa bi bilo vsekakor treba uzakoniti kaznivo dejanje »slabega starševstva«. Na zatožno klop pa moramo postaviti tudi vse dolgoletne vodilne ideologe, akademike in snovalce politike glede obravnave nasilnih otrok in mladostnikov, ki ne ločijo zrna od plev in so soodgovorni za nastali položaj.

Sicer ste znani po svoji temperamentnosti in neposrednosti. Vas ti lastnosti kdaj »tepeta«?

Nič več. V preteklosti pa, a še to le zaradi slabega razmejevanja oziroma nepoznavanja postavljanja meja; prevzemanja odgovornosti zgolj za svoja ravnanja in ne za ravnanja in čustvovanja drugih. Kar pomeni, da sem odgovorna za spoštljivo in socialno sprejemljivo podajanje mnenj, kritik, neprijetnih novic ipd. sogovorniku – če ob tem on sam odreagira jezno, destruktivno, patološko, napadalno in podobno, to ni moja odgovornost.

Nekaj zelo svetlega in spodbudnega nosite v sebi. Pri vas mi vedno pade v oči tudi vaš videz. Radi imate barve in mladosten, moderen pridih.

Joj, če bi me spoznali pred 20 leti, bi me vsak dan videli izključno v črni barvi. Vse je bilo črno, kupovala sem le črna oblačila. Počasi se je v moje življenje prikradla bela barva, potem siva in druge živahne, zaradi katerih sem se zelo dobro počutila. Rada imam rahlo odštekane, nenavadne kose, ki jih takoj opazim. Potrebovala pa sem kar nekaj časa, da mi je revni in samotarski otrok v meni dal »dovoljenje«, da si kaj privoščim. Zdaj teh težav nimam več, nasprotno – celo brzdati se moram, da ne kupim vsega, kar mi je všeč. (smeh)

Tudi zasebno ste zadovoljni s svojim življenjem. Vaš partner je med drugim tudi iz sorodne stroke, kot je vaša.

Moj partner je Karl Destovnik, je lastnik in ustanovitelj podjetja, ki se v okviru svojih dejavnosti ukvarja tudi z usposabljanjem in zaposlovanjem invalidov in njihovim vračanjem na trg dela. Meni res nikoli ni bil problem biti sama, sem precej samozadostna in znam uživati v samoti. Sem si pa po vseh partnerskih polomijah zaprisegla, da če že kdo pride v moje življenje, mi mora biti z njim še lepše in bolje. Zdaj sva že 15 let v res lepi in izredno izpolnjujoči zvezi, pred dvema letoma sva kupila hišo v Gameljnah, kjer v prostem času znava uživati. Sva tudi lastnika nepremičnine v tujini ob morju in jo trenutno z velikim užitkom opremljava. Ko mi bo Slovenije enkrat dovolj, bom spakirala kovčke in odšla v tople kraje.