V nedeljo, 2. oktobra, smo pri nas doma v Žužemberku za en teden dobili dva prav posebna gosta. Španko in španca, Danielo in Manuela. Naša šola sodeluje v projektu Erasmus+, v katerem se učimo uporabe programa Minecraft Educational za šolsko rabo.

Ker angleško nista znala najbolje, smo si večinoma pomagali z Google prevajalnikom. Prinesla sta tudi darilce iz Cambila, kraja od koder prihajata, kratko majico in druge spominke iz Španije.

Teden se mi je na začetku malo vlekel. Ko pa smo se "poštekali", je čas začel teči hitreje. Vsak dan je bilo vzdušje bolj sproščeno.

Veliko smo se smejali, učili slovensko in špansko, z učitelji hodili po Sloveniji in igrali enko. Vsi so strastni ljubitelji nogometa, zato sem jih večkrat videla na igrišču. V sredo zvečer smo si ogledali tudi odbojkarsko tekmo v šolski telovadnici. Bilo jim je zanimivo, saj odbojka pri njih nima tako velike vloge kot v Žužemberku.

Všeč mi je bilo, da so bili polni energije in duhoviti. Imeli so tudi nekaj lastnosti, po katerih se bi lahko zgledovala. Na primer, da jejo počasi in z užitkom, nikamor se jim ne mudi. Občudovala sem tudi edino Španko, ki prišla z njimi, Danielo. Upala si je iti v neznano, med samimi fanti. Res pogumno dejanje. Španci so videli Slovenijo v taki luči, kot jo mi vidimo premalokrat – čudovito, bogato in zeleno.

Večkrat bi se morali ozreti okoli sebe in se zavedati vseh teh lepot.

To izkušnjo bi z veseljem ponovila še enkrat. Prav gotovo bom nekega dne šla v Španijo. Mogoče celo v Cambil. Morda bom na ulici opazila kakšen znan obraz ali celo zaslišala svoje ime.