V okviru Pomldanega dne – pobude, ki je namenjena vsem šolam iz Evrope in drugod, da se skozi različne aktivnosti na šoli srečajo z aktualnimi tematikami današnjega časa, je v letos poudarek na inovativnosti in ustvarjalnosti. Osnovna šola Bizeljsko je v tem duhu obeležila pomen branja in knjige, ki daje prostor ustvarjalcem zgodb in iskanju novih svetov.

Ko so naši upi razigrano želeli planiti v brezmejno tretje tisočletje, nam je nenadoma zmanjkalo tal pod nogami. Peščica ljudi se ni znala omejiti v svojem pohlepu, pozabila je na spodobnost in na soljudi. Svet, ki se mu je nasmihala splošna blaginja, se je zamajal. Mnoge sanje so se sesul v prah. Nenadoma se vsi sprašujemo: kako naprej in kam? Zdaj je čas, ko si moramo vzeti pravico do trenutka in pogledati v knjige. V vseh knjigah piše vse. Jih želimo spet vzeti v roke? Jih še znamo brati? Vredno je in treba je!

Tako je ob 23 aprilu, ki ga je UNESCO leta 1996 razglasil za svetovni dan knjige, zapisal predsednik Društva slovenskih pisateljev Slavko Pregl. V tem tednu, ko se nam že vsem mudi na počitnice in toplo pomladno sonce vabi v naravo, praznuje knjiga. Da nas ne bi v tem divjem času, ko komaj sledimo sami sebi, virtualni internetni svet popolnoma posrkal vase in bi še znali ceniti dobre knjige, jim je potrebno dati smiselnost in pomembnost.

Tudi uvodne besede slovenskega pisatelja Slavka Pregla izražajo željo, da ljudje ne bi pozabili na to, kako pomembno je, da beremo. Brati pomeni, da se znamo ustaviti, se umiriti, si vzeti čas. Knjige odpirajo nešteta vprašanja, dajejo odgovore, nas izzivajo, vznemirjajo in odkrivajo nove svetove.

Učenci se vsako leto znova razveselijo podelitve bralne značke, ko nas obišče gost, ki z nami deli svoje življenjske in ustvarjalne izkušnje. Lani nas je tako zabaval Tone Partljič, letos pa smo povabili gosta, ki so mu naši kraji zelo domači, saj je tukaj preživljal svoje otroštvo. Jože Križančič se je namreč rodil v Vitni vasi leta 1926. Tu je preživel svoja otroška leta in osnovnošolska leta do leta 1941, ko je brezskrbno otroštvo prekinila druga svetovna vojna. Po vojni se je šolal v Mariboru, do upokojitve pa je bil zaposlen v kmetijskem gospodarstvu v Podlehniku pri Ptuju.

Čeprav danes živi v Mariboru, je ohranil ljubezen do vinorodne bizeljske pokrajine. Prav navezanost na domače kraje je predstavljala tudi motiv za njegovo literarno ustvarjanje. Tako je leta 1990 izdal knjigo Zlati srci, ki pripoveduje zgodbo njegovega otroštva. V svoji drugi knjigi Peščica zemlje, pa opisuje svoje doživljanje in občutke, ko je bil kot petnajstletni deček leta 1941 izgnan z Bizeljskega in skupaj z mnogimi drugimi doživljal grozote in trpljenje izseljeništva. V zadnjem delu z naslovom Dolina spomina pa pravi, da je morda to slovo od njegove književne dejavnosti in pripoveduje o dogodkih in ljudeh, ki so zaznamovali njegovo življenje in so tudi v spominih mnogih ljudi na Bizeljskem.

Pomena branja se zavedamo tudi na naši šoli. Učenci radi berejo in zato redno zahajajo v bogato založeno šolsko knjižnico, ki je hkrati prostor za prijetno druženje med odmori in po pouku. Tudi veliko število učencev, ki sodelujejo v bralni znački dokazuje, da ohranjamo ljubezen do knjig in branja.