Profimedia

Dejavniki tveganja, da se nekdo odloči za končanje življenja, so številni in zelo zapleteni. Vedno pa gre za več povezanih okoliščin, od bolezni, socialnega stanja, ekonomskega statusa, nezdravljenih duševnih bolezni in osamljenosti. 

Začenjamo govoriti o epidemiji osamljenosti, nam je povedala Olivera Stanojević iz mariborske enote Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Starejši prekinejo socialne stike, izgubijo prijatelje, družina se odseli.

Osamljenost starejših

Posebej ranljivi so tisti starejši, ki so po upokojitvi v manjši meri vpleteni v socialno okolje, imajo manjšo socialno mrežo in so vključeni v manj družbenih aktivnosti. Doživljanje osamljenosti pa je pogostejše tudi pri tistih starejših, ki bodisi živijo sami ali v domu starejših občanov, ali pa bivajo na bolj odmaknjenih območjih, kjer je dostopnost do različnih družbenih aktivnosti manjša, pojasni Nuša Zadravec Šedivy iz Slovenskega centra za raziskovanje samomora.

Prav kakovostni odnosi in podpora bližnjih imajo ključno vlogo pri preprečevanju osamljenosti in krepitvi občutka vrednosti pri starejših, doda Zadravec Šedivy. Sicer se je nemogoče prestaviti v čas, ko je skupaj živela razširjena družina, pravi Olivera Stanojević, a bi morali graditi družbo, ki bo bolj povezana in starejši ne bi razmišljali o končanju življenja. Veliko vlogo ima lahko tudi internet, ki pomaga pri ohranjanju socialnih stikov. Starejši se povezujejo prek družbenih omrežij, lahko si poiščejo vire pomoči.

Revščina in samomor z roko v roki

V primerjavi z drugimi starostnimi skupinami je količnik samomora pri starejših visok, še posebej pa so v tej starostni skupini ranljivi moški, starejši od 80 let. Poleg tega v Sloveniji obstajajo velike regionalne razlike. Višji samomorilni količniki so značilni za vzhodne regije, z izjemo Pomurja, na zahodu pa so količniki nižji. Poleg socialno-ekonomskih razmer – pisali smo že, da imajo starejši v vzhodnih regijah tudi precej nižje pokojnine kot v osrednji Sloveniji ali na zahodu države – pomembno vlogo igrajo dostopnost storitev duševnega zdravja in kulturne posebnosti, na primer alkoholna kultura severovzhodne Slovenije. Raziskave kažejo, da je več samomorov na podeželju ter tam, kjer je iskanje pomoči še vedno tabu in predmet posmeha.

NIJZ

Depresija- skrita grožnja

Duševne motnje, ki pogosto ostajajo neprepoznane in nezdravljene, so eden najpogostejših dejavnikov za razvoj samomorilnega vedenja. Depresija je od vseh najbolj skrita. Simptomi se namreč pogosto zamenjujejo za pričakovane reakcije na težke dogodke in izgube, ki so v tem življenjskem obdobju pogoste. Depresija pa spremlja tudi številne druge bolezni, ki težijo starejše. V tem primeru je izjemno pomembna vloga osebnih zdravnikov, ki lahko prepoznajo temne misli pacienta. Ker depresija ni bila prepoznana, se dolgo časa tudi niso predpisovali antidepresivi, izpostavi Stanojević, ki strokovnjake poziva, naj uporabijo tudi to vrsto pomoči, saj je lahko zelo učinkovita.

Kako prepoznati stisko

Moramo se zavedati, da vsem ne moremo pomagati, pojasnjuje Olivera Stanojević. Nekateri imajo samomor tudi zapisan v genih, kažejo raziskave. Vendar tudi kadar se zdi, da posameznik ne želi naše pomoči, je lahko v veliko pomoč že to, da mu sporočamo, da smo opazili njegovo stisko, da nam je mar zanj in da smo tukaj zanj, kadarkoli se bo pripravljen pogovoriti, svetuje Nuša Zadravec Šedivy.

Profimedia

Da je starejši v stiski, kažejo številni znaki. Umik iz socialnih stikov, zmanjšano zanimanje za dejavnosti, razdražljivost, spremembe v apetitu, težave s spanjem ali splošno zanemarjanje skrbi zase. Pri nekaterih posameznikih se lahko pojavi povečana uporaba alkohola ali drugih psihoaktivnih snovi kot način spoprijemanja. Posameznik pa se tako znajde v spirali z občutkom, da mu nihče noče ali ne more pomagati. To pa dodatno spodbuja stigma, v smislu, kaj bodo rekli drugi ljudje, strah in nezaupanje.

Kako pomagati?

Ljudem, ki se znajdejo v stiski, so na voljo številne oblike pomoči. Od mreže svetovalnic v 18 mestih po vsej državi, obstaja več telefonskih svetovalnic, veliko informacij je na spletu. V najhujši stiski pa se lahko posamezniki vedno obrnejo tudi na dežurno službo najbližje psihiatrične bolnišnice ter na številko nujne pomoči 112. Prvi, ki opazijo stisko, pa so vedno najbližji, sorodniki, prijatelji in sosedje. Zato v takih primerih prav oni igrajo ključno vlogo. Bližnji smo tisti, ki lahko prvi pristopimo in začnemo pogovor, damo človeku vedeti, da v tem ni sam. Pomembno je, da se ne bojimo pristopiti in se z njim pogovoriti o tem, kaj se z njim dogaja. Posamezniku lahko prvo razbremenitev namreč predstavlja že to, da mu nekdo prisluhne, je še nasvet Nuše Zadravec Šedivy. Predvsem pa pomaga pogovor, ki se ne vrti le okoli skrbi za zdravje, še poudari Zadravec Šedivy. K boljšemu duševnemu zdravju starejših najbolj pripomore občutek starejših, da so še vedno cenjeni in lahko prispevajo k družbi.